Osnovni principi AEQ metode®

Skozi večletno prakso opažam, da je 80 do 90 % kroničnim bolečinam vzrok senzorno-motorična amnezije (SMA). To je stanje, v katerem senzorno-motorični nevroni cerebralnega korteksa izgubijo del sposobnosti zaznavanja in nadzora skeletnih mišic.

Senzorno-motorična amnezija ne nastane niti kot organska lezija v cerebralnem corteksu niti kot vidna poškodba mišično-skeletnega sistema. Pojavlja se kot funkcionalni primanjkljaj, ko se sposobnost cerebralnega korteksa za nadzor kontrakcij skeletnih mišic prenese v subkortikalne senzorno motorne povratne zanke. Te kronično ukazujejo dvig mišičnega tonusa nad realno potrebno raven v pretekosti sprogramirani ravni v 10 %, 30 %, 60 % tonusa. Hkrati pa cerebralni korteks v ustreznem razmerju izgubi zmožnost sprostitve teh mišičnih skupin, ki so v stanju SMA. Takim mišičnim skupinam tonus lahko zavestno dvigujemo, ne moremo pa jih sprostiti – znižati tonusa pod raven, ki jo določa subkortikalna senzorno povratna zanka. Tega se neposredno ne zavedamo, čeprav čutimo posledice povišanega povprečnega tonusa.

Zaradi izgube sposobnosti centralnega živčnega sistema bodo kronično napete mišice, prvič, postale bolj boleče, drugič, šibke zaradi utrujenosti, ki jo povzročita stalna aktivacija in izguba pulziranja tonusa, tretjič, povzročale bodo preobremenjenost, poškodbe in obrabe telesnih struktur zaradi izgubljanja sposobnosti sinergetične koordinacije teh mišic z gibi celega telesa. Nadalje, posledici te kronične napetosti mišic sta povišana poraba telesne energije, s tem pa znižanje učinkovitosti delovanja celote; nastajata neprimerna drža in s telesno strukturo neusklajena razdelitev teže, ki bo povzročila sekundarno bolečino zaradi nesimetrij. To bolečino se pogosto zamenjuje za artritis, bursitis, išias, hernijo itd.

Omenjeni simptomi sprememb telesnih funkcij, ki so posledica obstoja SMA v živčno-mišičnem sistemu, v medicini pogosto napačno diagnosticirajo, zdravijo pa z mehaničnimi ali kemičnimi posegi v lokalnih mišično-skeletnih področjih, kjer se problem nahaja. Opažam, da lokalna intervencija nima trajnih učinkov, če se funkcionalni problem živčno mišičnega sistema zdravi, kot da bi bil strukturni problem telesa. Rezultat sta kronična patologija in prepričanje, da je stanje neozdravljivo, zato dolgoročno ne preostane nič drugega, kot uporaba analgetikov. To pa prehodno zamaskira simptome, oseba pa ne spremeni odnosa do telesa. Močna vnetja, ki nastanejo zaradi dolgoročno povišanega tonusa, protivnetna zdravila in protivnetne terapije sicer zmanjšujejo, a zaradi narave SMA ne morejo odpraviti vzrokov vnetja. Zato zdravnik in bolnik le težko ugotovita dejanski vzrok.

Sčasoma se stanje pogosto poslabšuje, težave, kronične bolečine in njihove posledice pa radi pripisujemo neizogibnemu staranju. Medicinski raziskovalci so seznanjeni s tem primanjkljajem uspeha v diagnozi in zdravljenju ter takšna stanja poimenujejo kot kronična, idiopatska ali kot sindromi. Hkrati pa priznavajo, da je naše razumevanje patologije teh regionalnih mišično-skeletnih bolezni, kot so bolečine v hrbtu, bolečine v vratu ali bolečine v rameni, pomanjkljivo, plitko in zahteva več kliničnih raziskav. Problem je še bolj pereč, ko ga povežemo z dejstvom, da so ljudje, ki trpijo za mišično skeletnimi boleznimi, med pacienti v večini.

Stanje SMA lahko spremenimo in odpravimo. To naredimo zavestno, s tem ko ‘izobrazimo’ senzorno-motorični korteks. Spomnimo ga, kar je pozabil, a je bil predal podzavesti v preteklosti: to pa je način nadzora nad skeletnimi mišicami, ki je nujno potreben za pravilno delovanje celotnega telesa. Obnovitev tega znanja pomaga, da se uspešno spopademo s kroničnimi bolečinami.

SMA se odpravi z učenjem. V tem procesu ima glavno vlogo zavest osebe, ki ima SMA, njeno vse bolj zavestno občuteno in nadzorovano gibanje. Proces, ki ga vodi učitelj AEQ metode, poveča telesno zavest in postopoma poveča dotok propriocepcije v cerebralni korteks. S tem vnese nove senzorne podatke v zavestno senzorno-motorično povratno zanko. Tako nevroni zavestnega korteksa ponovno prevzamejo nadzor nad mišicami ter znižajo njihovo napetost. Ponovno se vzpostavlja mišična sproščenost, medtem ko počivamo ali spimo.

SMA se razvije na več načinov, v procesih, ki sicer naravne telesne reflekse spremenijo v kronično bolezenske: (1) refleks travme, (2) startle refleks, (3) Landau odziv, (4) zamrznitveni refleks. Redkejši povzročitelji SMA so atrofije, ki jih povzroči neuporaba mišic (oseba na invalidskem vozičku) in dolgotrajna napačna uporaba mišic zaradi navade ali potrebe (kot zobozdravniška grba zaradi specifične drže med delom).

Refleks travme je namenjen zaščiti mišic in ostalih telesnih struktur pred poškodbo ali njenim večanjem. To je refleks izogibanja bolečini. Ta refleks povzroči hipno spremembo običajnih gibalnih vzorcev. Aktivira močnejši dvig tonusa ter tako vpliva na del korteksa. Spremenijo se drža, odnos do gravitacije in gibanje. Ko ena stran prsnega koša prejme udarec, se bodo prizadete mišice v trenutku napele in zgodila se bo naravna imobilizacija. Po operaciji hernije, na primer, bodo trebušne mišice na strani, ki je trpela za hernijo, ostale v stalnem povišanem tonusu. Če je leva noga zlomljena ali levo koleno v dolgotrajni bolečini, se bo oseba izogibala simetrični uporabi leve noge in se zato nagibala na desno stran ter nanjo prenašala več teže. Tako pa ohranila nesimetrično držo in gibanje, tudi še potem, ko bo poškodba sanirana.

Nagnjenost glave ali telesa na stran, različna višina ramen, različno razprte oči, šepanje ali neenakomerna dolžina koraka ter amplitude gibov rok pri hoji so prepoznavni znaki refleksa travme. Običajno si je človek, ki ga bremeni refleks travme, poškodoval roko ali nogo ali pa prejel močan udarec v bočno stran trupa. Zato se lažje obrne v eno stran kot v drugo, ko hodi, njegova stopala oddajajo različen zvok. Pri močnejši aktivaciji tega refleksa se oseba z obrazom preneha obračati k sogovorniku. Enako pride do pojava refleksa travme tudi ob močnejših čustvenih travmah, kjer pa se refleks travme pogosto poravna s startle refleksom ali landau odzivom in osebo zvije v držo obupa ali pa držo vojaka v pripravljenosti.

Startle refleks (refleks rdeče luči) nastane kot odziv na stres ob grožnjah, potrebi po begu aliv nevarnih situacijah, ki so lahko resnične ali pa izmišljene. Če se grožnja, ki sproži startle refleks, zgodi dovolj pogosto in dovolj močno, potem se bodo akutne mišične napetosti refleksa spremenile v kronične. Znaki so dvignjena ramena, ploščata depresivna prsa, napete stegenske mišice in boleča kolena ter dimlje in v hudih primerih, ki so običajno posledica čustvenih in spolnih zlorab ali pa dolgotrajnih hudih bolečin (presajanje kože, razlit slepič …), kronično napeti komolci, zapestja, vrat , čeljust, kolena in gležnji.

Skrbi, strah, depresija, previdnost, neopaznost, skromnost, pretirana kritičnost do sebe in drugih, pomanjkanje samozavesti, odpor do sprejemanja odločitev, utesnjenost, nagnjenost do sedenja ter kronična utrujenost so tipične lastnosti oseb s pretirano podzavestno aktivacijo refleksa rdeče luči. Probleme običajno vidijo večje, kot so v resnici. Tak človek je tih ali pa pretirano glasen, glavo drži nekoliko naprej, njegov prsni koš je stisnjen, dihanje plitvo in hitro. Tesnobo in strah občuti tudi takrat, ko se mu ni treba bati ničesar, bled je in brez energije. Med hojo dela kratke korake, videti je utrujen, počasen ter previden. Z leti se mu telo grbasto usloči. Posreden učinek kronično aktiviranega startle refleksa je plitko dihanje, ki služi zmanjšanju jakosti čustev in občutkov in vpliva na funkcije srca in centralnega živčnega sistema – slednji ustvarja kronično dominanco simpatetičnega nervoznega stanja, ki se pogosto spremeni v zamrznitveni refleks.

Landau odziv (refleks zelene luči) je refleks vzburjenja, ki napne posteriorno mišično skupino, ki omogoča pokončno držo, kar povzroči vzravnanost hrbta v pripravljenosti za gib naprej. Ta odziv se zgodi v primerih, kjer je potrebno dejanje s strani osebe, kot je dogodek, ko nekdo potrka na vrata, nam zazvoni telefon, se nam mudi domov ali pa se nekdo odzove na našo prošnjo; teh dejanj je v sodobni družbi veliko preveč, da bi nad njimi lahko obdržali zavesten nadzor in ohranili primerno sposobnost sprostitve posteriornih mišičnih skupin, ko dejanja niso potrebna in ko smo v situaciji, kjer bi bilo realno parasimpatično stanje. Stalno ponavljanje teh situacij ter Landau odziv naredita to napetost mišic kronično.

V poslovnem svetu ima več kot 80 % ljudi nad 40 let bolečine in zategnjenost v hrbtenici.

Mišice zadnjega dela telesa imajo kronično napete od palca do atlasa prek lobanje do zgornje čeljusti. Veliko število odločitev, pretiran občutek odgovornosti ter čebelnjak v glavi so tipične lastnosti ljudi, ki imajo aktiviran refleks zelene luči. Običajno nekam hitijo, opravljajo delo ter sprejemajo odločitve namesto drugih, tudi ko jim to ni potrebno. Če nimajo kaj početi, imajo močan občutek krivde. Podzavesten, stalno aktiviran refleks jih sili v nenehno akcijo. Ko vstopajo v srednja leta, postajajo čedalje bolj utrujeni. Tudi ponavljajoča naveličanost je tipičen znak refleksa zelene luči. To napačno prepoznajo kot pomanjkanje kondicije in moči. Že tako stresnemu življenjskemu stilu dodajo še trening, pri katerem pa običajno izgubijo mero. S športom in rekreacijo namreč rešujejo vsakdanji stres zaradi službe ali družine. Hodijo hitro, s kratkimi koraki, nagnjeni naprej, z nazaj potisnjenimi boki, z mislimi pa vedno nekje drugje.

Zamrznitveni odziv, nastane ob hkratni aktivaciji simpatičnega in parasimpatičnega stanja avtonomnega živčnega sistema. Do nje pride, ko limbični sistem zazna, da ni primeren ne beg ne boj in da je smrtna nevarnost realna. Žrtev travme in posledično zamrznitvenega refleksa drugače dojema realnost. Občutek bolečine se zmanjša, čas upočasni, oseba deluje otrplo.

Zaradi zaščite centra organizma zavest razvije omrtvičenje njegove površine skozi višanje tonusa v njej. Freud je zapisal, da zunanji del takrat preneha imeti strukturo, značilno za živeče bitje, in do neke mere postane neorgansko. Oklepi mehkužcev so lep primer otrditve površja membrane za zaščito občutljivih delov organizma.

Koža ni le ščit in zunanja fizična meja telesa, temveč je tudi globoko povezana z zavestjo. Freud je definiral zavest kot funkcijo površja, ki predstavlja področje stika zunanjega in notranjega sveta organizma. Ko gremo spat, postopno izgubimo zavest in se ne zavedamo samih sebe – izključimo zunanji svet. Takrat naše zaznavanje zunanjih in notranjih dražljajev močno upade, kar nam tudi omogoča spanje. Na isti način deluje močan anestetik.

Ščitenje organizma proti neubranljivemu dražljaju je del prilagoditvene funkcije ega, ki je namenjen ščitenju integritete osebe. Tako lahko ego celo zavrne nekatere vidike zunanje resničnosti kot vrsto obrambe v neki brezizhodni situaciji. Delam s strankami, ki so opisale svoje otroštvo kot veselo in svoje starše kot ljubeče, čeprav hkrati priznavajo travmatična pretepanja, kazni in kritike. Zato da lahko preživijo takšne situacije, morajo otroci potisniti svoje uporniške nagone in se podrediti, kar lahko naredijo le tako, da zavračajo svoja čustva in občutke ter zanikajo resnično obnašanje staršev. Tako uporabijo skeletne mišice za obrambo pred premočnimi dražljaji iz notranjosti in s tem ustvarijo stanje otopelosti ter zamrznjenosti, čeprav je od dogodkov, ki so to stanje povzročili, minilo veliko let.

Pomembno si je zapomniti, da so ti štirje vzorci kronično aktiviranih refleksov splošno sprejeti in razumljeni kot neizogibni učinki starosti. Staranje pa ni patologija, prav tako dolga življenjska doba nima neizogibno zvezo s temi simptomi, razen v smislu, da dlje kot živimo, več travm in stresa smo doživeli. Je pa ravno starost tisti faktor, ki zdravnika pogosto odvede stran od detekcije SMA, saj njene simptome pripišejo letom ali pa starostno pogojenim degenerativnim spremembam.

Splošna somatska teorija

AEQ metoda razlikuje pogled tretje osebe in prve osebe. Prvoosebno čutenje je subjektivno, je tukaj in zdaj, sem jaz in sem telesna zavest. Z učenjem razumevanja razlik med pogledoma in primernostjo uporabe enega ali drugega pogleda osebi omogočimo, da razume vlogo in pomen telesne zavesti pri uravavanju in nadgrajevanju telesnih reakcij, stanj in vzorcev. Tako osebi omogočimo, da sprejme bolečino kot opozorilo in učitelja. Uči se spreminjati somo, ki je telo, zaznano od znotraj.

Beseda soma opisuje bogato in stalno lebdečo matriko občutkov in dejanj, ki se dogajajo znotraj izkušenj vsakega izmed nas. Somatski vidik ponuja vpogled in variante, ki so kategorično nemogoče skozi telesne in merljive vidike, ki so ustaljena perspektiva psihološke znanosti in medicinske prakse. Hkrati pa mora pri takem pristopu glavna vloga biti dodeljena osebi z SMA, in ne okolici, ki ji pri tej transformaciji lahko le pomaga, svetuje in uči.

To, kar vsaka oseba izkuša, je samega sebe – delujoče, čuteče bitje. Izkušnja (to je bolj soroden izraz tradicionalni zavesti in zavedanju) je senzorno-motorični dogodek, v katerem se čutenje ne more ločiti od gibanja in gibanje ne more ločiti od čutenja in to je osnova in podlaga osebne resničnosti. Ta neločljivost pomeni, česar ne čutimo, ne moremo premakniti; česar ne moremo premakniti, pa ne čutimo.

Thomas Hanna, ki je razvil klinično somatiko, na kateri temelji AEQ metoda, je izkušnje razdelil na dva sloja, filogenetski in ontogenetski sloj.

Filogenetski sloj je nešteto senzorno-motoričnih programov, ki so se razvijali skozi vrsto sesalcev, vretenčarjev nazaj v najzgodnejše oblike življenja. Ti programi, refleksivni in avtonomni v svoji naravi, so starodaven ocean izkušenj naših prednikov, iz katerega telo jemlje reakcije in nagone, reflekse in vzorce, na katere imamo malo ali nič zavestnega vpliva in se jih običajno ne zavedamo. Ta sloj je Hanna poimenoval archsoma. Omogoča nam nezavedne procese in s tem omogoča delitev zavestnega in nezavednega. Z zavedanjem urejujemo probleme ter izpolnjujemo želje in napredujemo v višjo razvitost.

Ontogenetski sloj je sestavljen iz nešteto senzorno-motoričnih programov, ki se jih učimoodrojstva. Ontogenetski sloj izkušenj je rezultat naučenih prilagoditev. Sestavlja del naših izkušenj, ki jim pravimo zavestne, in del naših dejanj, ki jim pravimo prostovoljna.

Naše zavestne, prostovoljne izkušnje izvirajo iz nezavednega globljega filogenetskega sloja izkušenj. Ob rojstvu smo le nekaj več kot samo neprostovoljni refleksi in avtonomni procesi. Dojenček skozi prvotno refleksni gib gradi v čedalje bolj nadzorovano koordinacijo, ki mu omogoča večji nadzor gibalne svobode.

Skozi večanje telesnega zavedanja se postopoma naučimo poti v svet zavestnega, prostovoljnega nadzora in skozi zorenje in dvig kompleksnosti občutkov in dvig nadzora odraščamo ter tako dvigujemo kompleksnost povezav v celebralnem korteksu. Če se kaj pripeti, kar prebudi močan, neprostovoljen avtonomni refleks, to močno vpliva na naš senzorno-motorični svet, ki se spremeni zaradi nezavednega nadzora in vmešavanja podzavesti. Na kar ne moremo vplivati, čeprav izvajamo gib zavestno ali pa se zavedamo, da nekaj ni, kot bi moralo biti, saj boli brez znanega vzroka; lahko se le, ponovno, naučimo poti ven iz te popačenosti. Nevrološko ta razlika med filogenetskim in ontogenetskim slojem leži v subkortinalnem, nižjih delih možganov in v kortinalnih, zgorajšnih delih možganov. Ko se senzorna-motorična amnezija zgodi, lahko rečemo, da so subkortinalni refleksi ukradli naučene kontrole korteksu. Somatska izobrazba je edina pot, ki jo lahko izberemo, če želimo prevladati nad SMA in pridobiti večji prostovoljni nadzor nad našimi fizičnimi in psihološkimi procesi.

Senzorno-motorična izobrazba

Senzorno-motorično amnezijo odpravi senzorno-motorični proces, ki postopno povrne pot telesnih občutkov in poveča sposobnost usmerjanja podornosti v telesno zavest in s tem spomni zavestni korteks, kaj je prenehal čutiti in izvajati. To se lahko naredi na več načinov, ki jih učitelj AEQ metode uporablja pri aktivnem individualnem učenju: (1) s tem, ko pomaga osebi, da se prične zavedati svojih nezavednih, neprostovoljnih vzorcev gibanja (means whereby); (2) s kinetičnim zrcaljenjem, ki na pasiven način prične proces sproščanja neprostovoljno zategnjenih mišic in poveča občutljivost zavesti na senzacije iz telesa in (3) s pendikularnim odzivom.

Tretja način odprave SMA, ki je veliko bolj učinkovit kot druga dva in ga učitelj AEQ metode največ uporablja, temelji na akcijskem vzorcu pendiklulacije, ki spremeni pot senzorno motorne zanke ter jo iz podzavesti prestavi v zavest. S tem omogoči dvig sposobnosti zavestnega dela centralnega živčnega sistema za zaznavanje in nižanje tonusa skeletnih mišic.

Pendikulacija je ime, ki je bilo dano akcijskemu vzorcu, ki se običajno pripeti skozi kraljestvo vretenčarjev. To je senzorno-motorično dejanje, ki ga uporabljajo živali, da vzburijo zavestni korteks s tem, da naredijo močno zavestno mišično napetost. Tako dosežejo močno senzorno stimulacijo motoričnim nevronom v celebralnem korteksu. To je način prebujanja senzorno-motoričnega korteksa.

Če opazujete prebujanje mačke ali psa, boste opazili, da se vedno najprej pretegneta (pendikulirata); napela bosta velike podaljševalne mišice hrbta, ki so osnovne za tek. Pendikulacija pripravi žival na normalno premikanje in zaznavanje s pripravo zavestnega korteksa za učinkovito delovanje. Ptiči pendikulirajo z dvigovanjem enega krila v vzvratno smer, hkrati pa podaljšajo nasprotno nogo nazaj. A. F. Frasier, priznana avtoriteta za poznavanje fenomena pendikularnega odziva, je potrdil, da se pendikulacija dogaja že v stopnji zarodka. Skozi fluoroskopsko študijo fetusov jagenjčkov je opazoval ta dogodek kortikalnega programiranja skozi nenadno iztegovanje udov fetusa.

Pendikulacija je močno prisotna tudi v človeških bitjih. Nosečnice ne čutijo le brcanja zarodka, temveč tudi njegovo raztegovanje. Dejstvo, da je pendikulacija prisotna tako pri vretenčarjih kot tudi sesalcih, pred porodom in kasneje skozi samostojen razvoj ter življenje, kaže filogenetsko globino tega starodavnega vzorca urejanja živčno-mišičnega sistema, ki seveda izboljšuje možnost za preživetje v boju za obstanek.

Človek se prav tako preteguje, ko se prebudi: pretegnemo hrbet, noge, roke in čeljusti v tipični pretegovalni gib. Dojenčki, otroci in mladi ljudje premikajo svoje telo in ude podobno kot preostali sesalci. V vsakem primeru je neposredno povezano s prebujanjem – to je starodaven senzorno-motorični vzorec kortičnega vzburjenja in dviga pozornosti na primerno raven, potrebno, da iz spanja in sanj prestopimo v budnost.

Pendikularni odziv je primarna senzorno-motorična metoda, ki jo uporabljamo učitelji AEQ metode. Namesto da bi se učitelj osredotočil na zagotavljanje senzoričnih povratnih informacij s svojimi lastnimi manipulacijami, je učenec na mizi voden, da izrazi dovolj močno, a neboleče zavestno napenjanje amnezičnih mišic, s čimer ustvari svojo močno senzorično povratno zvezo ter tako zagotovi hkratno senzorično okrepitev aktivacije motoričnih nevronov (ko se zavestna kontrakcija izbranih mišičnih skupin nadaljuje v gib).

Učinki pravilno izvedenega pendikularnega odziva so presenetljivi. Mišične skupine, ki so bile v stalni napetosti 40 let ali več, se ne bodo le sprostile, temveč bodo, z malo pomoči, ostale v sproščenem stanju. Ta senzorno-motorična sprememba je takojšnja in neboleča. Dejstvo, da lahko tako dolgotrajne kronične mišične napetosti izginejo tako hitro, nevrološko gledano ni presenetljivo. Če se sprememba zgodi v srcu senzorno-motorične izkušnje, nima periferno mišičevje nobene druge možnosti, kot da prenese spremembo do mišice in zniža svoj nivo napetosti. Mišice izvršujejo ukaze iz živčnega sitema in vanj vračajo senzorne povratne informacije – nimajo svoje volje, trme, spomina ali zamere.

Če pogledamo od blizu, lahko vidimo, kako deluje pendikularni odziv. Če je, na primer, oseba izgubila 40 % zavestnega nadzora in ga prenesla subkortinalnim refleksom, še zmeraj obdrži 60 % zavestnega nadzora; vendar je nezmožna sproščanja mišic pod stopnjo 40 % tonusa; tega se ne zaveda. Pendikularni odziv odpre naravno pot pri vračanju zavestnega nadzora: oseba ne more sprostiti mišice pod 40 %, vendar jo lahko zavestno bolj napne – recimo na 70%.  To zavestno napenjanje, če je pravilno izvedeno, osebi razumljivo, močno in podaljšano, ustvari točno tiste senzorne informacije, ki jih korteksu primanjkuje. Če se ta močna napetost sprosti zelo počasi in zavestno nadzorovano, je senzorična vzburjenost motoričnih nevronov takšne oblike in jakosti, da ko se mišice sprostijo do prvotne stopnje napetosti 40 %, se še naprej spuščajo pod to stopnjo – na trideset odstotkov, nato na dvajset odstotkov, potem deset odstotkov, dokler ne dosežemo idealnega stanja sproščene mehke dolge mišice.

Učenje osebe, da izvaja pendikulacijo na ta način, ni niti očitno niti enostavno, toda ko se jo nauči, učitelj AEQ metode doda glavno komponento v stavbo somatskega izobraževanja: avtentičen dosežek dviga senzorno-motoričnega nadzora. Večji kortični nadzor je dosežek večje svobode in avtonomnosti – občuten in očiten cilj rase, ki je skozi evolucijo razvila možganski korteks ogromne sposobnosti učenja.

Za povzetek, primerno učenje AEQ metode vključuje celovito razumevanje, kako se patološke funkcije razvijejo, splošno teorijo človekovega čutno-motoričnega delovanja in močan nabor metod za spreminjanje te patologije s predvidljivo učinkovitostjo. Ko so vsi trije pogoji izpolnjeni, imamo novost na področju odprave kroničnih bolečin.

Učitelji metode AEQ spreminjamo stanja. Ravnovesja ljudje ne najdemo, temveč ga ustvarimo.

Članek je bil napisan za predstavitev AEQ metode® v Univerzitetnem rehabilitacijskem Inštitutu Republike Slovenije -Soča, 3.6.2019

Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5. stopnje,

Viri, uporabljeni pri pisanju zapisa:

1. Thomas Hanna, The body of life (1980)
2. Somatics Magazine, Volume VIII No. 1 (1990)