Revija Goodlife

https://www.goodlifestyle.si/kot-ferrari-po-makadamu/

Da bi vam podrobno razložila, kako se je Aleš Ernst srečal s klinično somatiko, kdaj in zakaj, bi vzela dragocen prostor za vse to, kar mi je povedal na tokratnem Zajtrku – ima pa vse napisano na spletni strani (aeq.si), tako da ne boste prikrajšani.

Skupaj z njegovo ženo Vesno smo namreč sedeli skoraj štiri ure. Prikovana, malce zategnjena, kot je opazil Aleš, sem poslušala modrosti, ki jih morda vsi v nekem pradelčku sebe poznamo, a niso tukaj in zdaj, ker nas tempo življenja odmika daleč stran od nas samih. Od osnov. Od gibanja. Od mehkobe gibanja in užitkov v njem. Ne, ker ne zmoremo, ampak ker smo se nekje na poti nehali učiti. Ne znamo upočasniti. Tule je zapisanih nekaj krepkih resnic o našem drvenju skozi življenje. Kot mi je ob koncu povedal Aleš, že stare metode gibanja, kot sta taj či in joga, učijo, da se moraš učiti biti počasnejši, če hočeš biti hitrejši. Šele takrat se srečaš s svojimi občutki, s čutenjem. In tu se vse začne.  

Klinično somatiko Aleš opiše tako: »Temelji na tem, da opazuješ otroke in vidiš, da se ravnajo po preprostem načelu. Če je prijetno, hočejo še, če ni, hočejo stran. Ko pa enkrat odrasteš, vidiš, da favoriziramo neprijetno. Ljudje so prepričani, da morajo trdo delati, če hočejo doseči več – to pa povečuje neprijetne občutke, ker se pojavi bolečina.« Naredi primerjavo z avtom. Pravi, da se vsak hitro nauči pritiskati na plin kako uporabljati menjalnik, to pa gre teže. Večina ljudi se z leti zaradi preobremenjenosti podzavestno odpove menjanju. Trudijo se čim bolj stiskati na plin v prvi in nikoli ne menjajo. Ne upočasnijo, da bi se naučili menjati. Če bi menjali, bi porabili manj energije, telo/avto bi bistveno dlje zdržal/o, užitek v življenju/vožnji bi bil večji. Bere se preprosto. Ampak kako torej ukrepamo, kako se naučimo menjati?

POČASNEJE IN NE VEČ  

»Osnovna stvar, ki ločuje človeka od drugih živih bitij, je spodobnost učenja. Misliš, da znaš vse življenje teči, če si se naučil kot otrok. Misliš, da lahko kakovost izboljšaš samo skozi več teka. Pozabiš, da se moraš vse življenje učiti, da z manj truda narediš več. Če ne delaš z občutkom, imaš manj kontrole, manj koordinacije in si manj učinkovit.« A sodobna družba nam ne omogoča več učenja, vse je avtomatizirano, posplošeno, ni časa. Za učenje pa potrebuješ čas, pravi Aleš. In 90-odstotno upočasnitev. »Kar poskusite z nedominantno roko rezati s škarjami, koliko počasneje bo šlo kot z dominantno.«

»Ne kompliciram. Kompliciraš takrat, ko česa ne razumeš. Razumeti pa ne moreš, če ne čutiš. In si spet na istem.«

Aleš poudari, da vsaka stvar, ki jo počnemo, temelji na gibih, uporabi mišic. Največja težava pa je, da pri gibih nismo zavestni. Ko tečete ali kolesarite, se dejansko posvetite sebi, svojemu telesu, mišicam, temu trenutku? Iskreno, koliko resnično uživamo v danem trenutku? In zakaj to delamo? Za rezultat, da bomo bolj zdravi in da bomo videti bolje. Ne pa samo zaradi užitka. »Ljudje delajo ves dan v pisarni, so zelo skoncentrirani, ker vedo, da bodo ob denar, posel ali službo, če ne bodo vestni. Po službi pa grejo teč. Takrat telo dela do tisočkrat zahtevnejše gibe za živčni sistem kot v službi, gib avtomatizira in človek razmišlja čisto o drugih stvareh, čeprav bi bilo veliko bolj pomembno, da bi bil pri stvari, da bi opazil nepravilnosti in jih z zavestnim učenjem spremenil v bolj prijetne. Če tečeš nepravilno, je neprijetno in ustvarjaš vedno slabši odnos med sabo in tekom. Poglejte obraze tekačev, ti vam povejo, ali je zanje prijetno ali ne.«

Med pogovorom mi je Aleš rekel, naj opazujem hojo mimoidočih ljudi. Sam lahko v nekaj sekundah pove, katere težave jih tarejo. »Opazim česa ne premikajo, ker to česar ne premikajo, ne čutijo. Senzorno motorna amnezija vpliva tako na fizični kot čustveni del človeka ter tako na njegove gibe.  Gibanje temelji na našem softveru (duhovno). Vsi pa se danes ukvarjajo s hardverom (telesom) – medicina, terapevtika, športni treningi … Kako pozdraviti hardver. Duhovna rast se ukvarja s softverom. Nihče pa ju ne poveže. Somatika temelji na občutkih, ki jih pošilja hardver. Ti vplivajo na softvere in ta se nato z zavestnim učenjem razvija in spet vpliva na hardver.« In ko smo gledali mimoidoče, smo res videli, da nihče niti sekundo ne razmišlja o tem, kako hodi. To je avtomatizirano, nekaj, kar so se naučili že davno. »Spodnji del ima usločen. Hodi z nogami, ne s telesom. Medenice sploh ne uporablja. Morala pa bi se premikati kot znak neskončnosti. Sredine telesa, ki je bistvo in center najmočnejših mišic, sploh ne uporablja.«

Definicija čustev in občutkov je zelo preprosta. »Človek čuti z mišičnimi kontrakcijami. Čustvena reakcija pa je šele, ko možgani pošljejo ukaz mišicam, naj se stisnejo v čustven vzorec kontrakcije, ki se ga naučimo v otroštvu. Nobenih navad in čustvenih vzorcev pa ne moreš spremeniti, če ne vključiš tudi gibov. Otroci brez težav uporabljajo celotno telo, mišice, um. Zato se tako hitro spreminjajo. Oni ne zamerijo, zjokali se bodo, sprostili napetost. Napetost pa se ustvarja v mišicah. Mi odrasli ne kažemo čustev, to je narobe. Napetost se ne sprosti in mišice se tega naučijo.« Klinična somatika temelji na tem, da s somatskimi vajami začneš gibe izvajati zato, da se učiš. Jih upočasniš. Če narediš gib drugače, kot si vajen, spremeniš svoje navade, osebnost in se zmehčaš, postaneš bolj prilagodljiv, bolj zdrav in uspešnejši.

MIGATI Z BOKI JE ZDRAVO IN ZATO SEKSI  

Spet se vrnemo k hoji. »Pri 95 odstotkih ljudi vidiš napeto jedro telesa. Sploh ga ne uporabljajo. Svoje telo uporabljajo neskladno z dizajnom. Kot bi kupili ferrarija, potem pa bi se z njim vozili po makadamu in se čudili, zakaj se kvari. Z evolucijo je bilo dizajnirano, da se sredina uporablja za nadzor. Krepimo ga, nimamo pa nadzora nad mišicami, da bi jih znali sprostiti.« Tudi spolna energija se izraža glede na napetost jedra telesa. »Vsak narod ima obrede, v katerih ženske plešejo, ali obrede z vključenim zavestnim nadzorovanim gibanjem medenice. Tako so zmanjšale možnost težav pri porodu ali zanositvi. Danes skoraj ne znajo več tega. Ko hodijo, ne migajo z boki. Ampak tako se hodi mehko. Gib, ki je zapeljiv, je poln občutka. Ne moreš narediti zapeljivega giba, če nimaš občutka, kontrole in koordinacije. Zato imamo nagon, če vidimo gibanje, ki je lahkotno, učinkovito, nas ta človek privlači, ker vemo, da je zdrav.«

PETER PREVC NE DELA VEČ KLJUKIC  

Ob planiškem prazniku in koncu skakalne sezone se pogovarjamo tudi o fenomenu Petra Prevca. »Upam, da ga bodo še dolgo pustili, da bo čutil. Pravi, da je lani spoznal dve stvari: če hočeš, da ti je pozimi toplo, moraš poleti drva ‘zrihtat’, in da je nehal hoditi na treninge delat kljukice, da je zdaj z glavo na treningu. Ključ je, da ima izjemen občutek za let. Občutek! A vsi govorijo, da moraš trdo delati. Trdo delo pa občutek zmanjšuje. V skokih je razmerje občutka in moči 70 : 30. Tisti najboljši imajo večjo lahkotnost gibanja, in to zaradi občutka, ne ker več in trše trenirajo.”

»Stare metode gibanja, kot sta taj či in joga, učijo, da se moraš učiti biti počasnejši, če hočeš biti hitrejši.«

Ni presenetljivo, da veliko stvari izvira iz našega otroštva. »Starši otrokom ne dopuščajo več, da se igrajo. Raje jih pošiljajo na treninge, kjer jih nekdo usmerja. Kako bizarno … rečejo: Zdaj se nimaš časa igrati, na trening moraš.« Pove mi za raziskavo, ki so jo naredili v ameriških zaporih, kjer je bilo okoli 150 kaznjencev obsojenih na smrt. »Pokazala je, kaj imajo skupnega. Pri čisto vseh so ugotovili, da jim starši nisi pustili, da bi se igrali.«  Če se ne igraš, postaneš brezčuten. Ne čutiš sebe. Če ne pustiš otrokom, da se igrajo, ne bodo znali razviti empatije.

Takole pove svoje spremembe: »Vzgojen sem bil, da edino trdo delo prinese rezultat. Zdaj delam 50 odstotkov manj, naredim pa veliko več. Ne kompliciram. Kompliciraš takrat, ko česa ne razumeš. Razumeti pa ne moreš, če ne čutiš. In si spet na istem. Zmanjšanje kroničnih bolečin se zgodi le, da se spremeniš karakterno. To je rekel že Einstein: Če pričakuješ drugačen rezultat v enakih okoliščinah, je to norost. Da razumemo preteklost, moramo zavestno spreminjati sedanjost, da lahko vplivamo na svojo prihodnost.«