Mnenja o AEQ metodi®
Izumimo se in upočasnimo
Pogum, čas in jasen občutek
V smučarskem okolju, v katerem se gibam zadnje čase, se veliko posvečamo detajlom, opazovanju voženj, iskanju napredka v materialih, načinu vožnje, takim in drugačnim izboljšavam … Inovacije, nove ideje, originalne zamisli in izpeljave, novi izumi, patenti prihajajo nenehno. Mnogo tega se skriva. Veliko tekmovalcev nas pomisli, kaj vse bi dali, da bi jih lahko preizkusili ali uporabljali. Pa do večine ne moremo, ker so v ozadju dostikrat tudi prevelike vsote denarja. Veliko pozornosti je namenjeno stvarem, ki nas obkrožajo, so izven nas. Kaj vse tisto, kar je v nas?
Pred leti mi je prijatelj rekel: “Ali veš, v čem je fora vsega tega? (polminutna tišina) Fora je ta, da …, saj je po svoje zanimivo, heh, pravzaprav se moraš izumit. Si predstavljaš? Izumiti se moraš.”. Zaradi tega se že nekaj let gibam po tej smernici izumljanja. Mi je pa AEQ metoda bistveno pripomogla, da se tega zavem v veliko večji meri in nimam več nekaj posrečenih poizkusov, temveč več opaženih nezaželenih vzorcev, jasnejšo in bolj razumljeno razlago ter več uspelih izvedb, predvsem pa se vse bolj zares izraža celostna življenjskost.
Še vedno se znajdem v neprijetnih situacijah, se pa že v naslednjem momentu zavem še ene stvari, ki mi jo je pa prva ponudila metoda AEQ. In sicer, da se naj ne ujamem v neučakanosti, da si sedaj upam vzeti čas. To pa mi tudi predstavlja temeljne pogoje za izum sebe. In ker so temeljni, so v nas samih, a hkrati prisotni s svojim vplivom povsod, kamor pogledamo.
Jasen občutek, nedvoumna razlaga, boljši plan, potrebna sprememba, čista misel, mehek učinkovitejši gib, lepota izjave, čudovitost narave.
Pika Dvornik, alpska smučarka, Mokronog
V ples z AEQ
Plesalca
Klemen Prašnikar in Aleksandra Averkijeva si od junija 2017 pri svojih pripravah na plesna tekmovanja in za odpravo nepravilnega gibanja ter občasnih bolečin pomagata z AEQ metodo. Ob rednem izvajanju AEQ vaj opažata izboljšanje počutja, utrujenost je manjša, lažje se osredotočata na tekmovanjih. Po uspešno zaključeni sezoni bosta za napredek še povečala vlogo AEQ metode. Potrebujeta jo za dviganje občutka in nadzora nad mišicami ter gibanjem. Še posebej jima je v pomoč vse boljše razlikovanje med daljšanjem in raztegovanjem mišic, ki je sestavni del učenja in je bil pri obeh precejšen problem.
Klemen Prašnikar in Aleksandra Averkijeva
Perthesova bolezen pri smučarju
Zakaj bolečina v kolku
Treniram alpsko smučanje. Moja športna pot je do junija lani potekala brez težav in me pripeljala do vrhunskih uspehov. A ko sem prestopil k višji skupini, kjer suhi treningi potekajo težje in je ogromno teka ter skakanja, me je začel boleti kolk. Z vsakim treningom me je bolel močneje. Težavo smo poizkusili odpraviti s fizioterapijo, ki mi je lahko pomagala le kratkoročno. Bolečina je postajala neznosna, zato smo se odločili za pregled pri zdravniku.
Postavili so mi diagnozo Perthesova bolezen, kjer okrevanje traja od 2 do 4 let. Med tem časom hodiš z berglami in za povrhu občutek v kolku nikoli več ni enak. Začeli smo iskati druga mnenja in prijatelj mi je svetoval, naj obiščem Aleša, saj je njemu že pomagal.
Ob prvem obisku mi je Aleš razložil verjetni razlog za bolečino v kolku (zlom roke leto prej) in vpliv te poškodbe na povečan pritisk v medenici. Razumljivo mi je pojasnil pomen AEQ metode za potrebne spremembe. Izvedba vaj je bila čisto nasprotje mojega delovanja med treningi.
Doma sem redno in vse bolje izvajal na aktivnih terapijah naučene AEQ somatske vaje in pri naslednjih pregledih pri zdravniku nihče ni mogel verjeti, kako se poškodba hitro izboljšuje. V naslednjih obiskih pri Alešu sem občutil velik napredek v gibanju in lahkotno premikanje telesa, bolečina v kolku je izginila.
Poškodbe v slabem letu še nisem popolnoma saniral, a vem, da bom tudi s pomočjo Aleša in AEQ kmalu spet na smučeh.
Bruno Božič, alpski smučar
Razmišljanje o napredku
Postati celosten
Ena izmed najtežjih nalog vsakega posameznika je vzpostavljanje zdravega in funkcionalnega občutka o sebi. Velika razlika je med tem, kaj mislimo, kako smo, in kako smo v resnici. Šele po vajah, vsej slišani teoriji in povezovanjem s svojim zavedanjem, izkušnjami in napakami, se zavedam, kaj je funkcionalen in zdrav občutek o sebi.
Prepogosto živimo zaradi pomankanja časa preveč izven sedanjosti in naša zavest, kljub opozorilom telesa, ne ve, kaj je za nas zdravo. In ko se ravnovesje že vzpostavlja, zaradi preveč stvari, ki jih v tistem trenutku še ne znam urediti in uskladiti, hitro zapadem v prejšnje podzavestno razmišljanje in ravnanje. Pomembno pa je, da se tega zavem in zavedno zopet urejam.
Opažam, da vse hitreje zaznam, kdaj simpatikus postaja aktivnejši in se že ob prvih znakih prek dihanja in poznavanja razlogov dokaj hitro umirim. Če to storim dovolj zgodaj, se telo povsem umiri. Če pa pride presenečenje s prevelikim pritiskom, pa po starem. Tako npr. pri odločilnih sestankih, pogovorih nisem mogla jasno misliti in najti pravih rešitev. Prej se nisem zavedala, da je moj limbični sistem v strahu pred pravilno odločitvijo ponorel in zavestnega razmišljanja ni bilo. Sedaj je lažje, včasih še sama sebe presenetim nad idejo.
Opažam, da delujem v ciklusu. V predmenstrualnem obdobju je manj energije, več premlevanja, večkrat občutek žalosti. Za mano je čas velikih nihanj, notranjih odločitev-mišljenja. Še vedno imam občutek, da je telo minimalno v simpatičnem sistemu, tudi ko ni potrebno. Čeprav mi ljudje okoli mene pripovedujejo drugače?
Vedela sem že kar nekaj o amigdali in hipokampusu iz vaj TRE ali pa EFT. Nikakor pa nisem našla poti dobre regulacije in zavestne kontrole. Pri vajah sem se nezavedno preveč obremenila in vzorec groze se je ponavljal in ponavljal. Šele ob ponavljanju AEQ vaj in boljšem občutenju sebe se bolj zavedam, kaj je prav zame. Prav vaje dihanja in občutek groze in kakšni občutki so mi pripomogli k umirjanju.
S prepoznavanjem podzavestnih vzorcev lahko vplivam in spreminjam trenutno življenje. Zdaj vem, zakaj sem toliko tega potlačila: vse za ljubi mir. Zakaj mi pravijo, da sem kot mediator, da umirim in uskladim situacijo? Za dobro drugih potlačim svoje misli in želje. Prav tu čutim, da zdaj lahko bolj sproščeno izrazim svoje misli, želje, poglede.
Moja leva hemisfera niti ni vedela za desno. Vse sem si razlagala logično, sistematično, predelovala argumente le na razumski ravni. Šele z AEQ vajami® več pozornosti dajem čustvom, mislim, dojemanju zunanjega in notranjega sveta, kar pa prinaša kompleksnost mišljenja in delovanja. Vedno sem se čudila, kako imajo nekateri šesti čut, predvidijo dogajanje in se dobro odločajo. Prek navpične povezanosti čedalje bolje zaznavam telo, prek vodoravne povezanosti pa se jih zavedam, jih lahko izražam. Bolje se zavedam počutja, želja in čemu nisem naredila koraka naprej. Ko sebe dobro občutim, tudi druge membrane zaznavam bolje. Tako sem mirnejša, odločitve so zavestne, zadovoljstvo z življenjem večje. Šele ob povezavi obeh hemisfer se povečuje naše znanje in zmožnosti, da skozi zavestno spreminjanje sedanjosti lažje in natančneje dosegamo željeno prihodnost.
Nejasna komunikacija znotraj nas samih vodi v napetosti in entropijo. Telo nas na to opozarja z nelagodjem, bolečino in boleznijo. Šele s povezovanjem in kontrolo navpične (čutenje) in vodoravne povezanosti med vajami in po njih (opis občutkov in čustev) se začne združevanje zavednega in nezavednega, spreminjanje navad in širše, fleksibilnejše razmišljanje.
Preizkušnja napredka je bil pohod 100 kilometrov v treh dneh s skupino. Pozorno sem opazovala odločitve in vzorce delovanja. Opazila sem, kako sem v iskanju navigacije, odločitev glede na vreme in odrejanje počitka razmišljala drugače (hitreje in smiselno), jasno povedala svoje mnenje in argumente. Z opazovanjem sem korigirala ritem hoje, dolžino koraka, gibanje medenice, sledila sem, koliko je zame ravno prav, kje se pojavlja več napetosti in zakaj. Težak nahrbtnik precej spremeni gibanje prsnega koša in ramen. Bila sem brez žuljev in bolečin ter polna energije.
Marinka, Cerknica
Kajakaš o AEQ metodi
Nadzor nad gibanjem in mišicami
Pri vzdrževanju in izboljševanju forme kajakašu Vidu Oštrbenku iz Čateža ob Savi pomaga AEQ metoda.
Po poškodbi lansko leto je imel čedalje večje težave in bolečino na desni strani hrbta. Po nekaj aktivnih terapijah in vključitvi vaj v svoj trening se je nepravilno gibanje desne rame, bolečina ter nesimetrično gibanje trupa vidno izboljšalo. Vid je vse bolje razumel pomen nadzora nad gibanjem ter ohranitvijo učinkovitega delovanja mišic. Z zmanjševanjem senzorno motorične amnezije je uspel z manj truda doseči več. Napredek je kronal z osvojitvijo evropskega ECA pokala za mlade kajakaše v posamičnih disciplinah.
Ohranitev zavestnega nadzora nad telesom ter izogibanje standardnemu pristopu »več je bolje«, mu zagotavlja še dolgo in uspešno športno pot. Vesel sem, da lahko pomagam mladim ohraniti otroško lahkotnost gibanja ter jo združiti z moško močjo in željo po zmagi. To je nezaustavljiva kombinacija, kar se bo še kako videlo v prihodnjih letih.
Mitja Oštrbenk, Čatež ob Savi
Proč z zamaknjenostjo v telesu
Z AEQ metodo sem se srečal na začetku leta 2015. Bilo je čisto po naključju, ko sem na FB opazil Aleševo objavo. Kot aktivni kolesar sem v zadnjih dveh letih zapadel v športne poškodbe. Rešitev sem iskal vsepovsod (fizioterapija, masaže, športni zdravniki …). Ko me je Aleš povabil, da pridem na njegovo terapijo, sem si rekel, da izgubiti nimam praktično nič. Že na prvem srečanju sem imel dober občutek, všeč mi je bil njegov način predstavitve metode, ki je nežnejša kot večina drugih. To je nežno gibanje, kjer mišico napneš in sprostiš. Pri tem lahko bolj zavedno izvajaš gibe, ker jih delaš počasi in začneš telo čutiti na drugačen način kot do sedaj. Na začetku sem vaje izvajal dvakrat dnevno in že po prvem mesecu opazil, da so se mi ramena začela ravnati. Praktično celo življenje sem bil zamaknjen in temu niti nisem dajal takega pomena. Je pa v bistvu zelo pomembno, da si v ramenih raven, ker imaš drugače lahko težave s koleni. In ravno to je bil moj največji problem. Skoraj nisem mogel razumeti, da so se mi ramena naravnala s pomočjo metode AEQ. Počasi sem začel čutiti, kako sem bil prej stalno zategnjen v ramenih, enako so se začela izboljševati kolena.
Vaje še vedno izvajam praktično vsak dan. Opazil sem , da se v tistih 15 minutah popolnoma sprostim, saj se osredotočam na izvajanje počasnih gibov. Lahko rečem, da mi vaje resnično pomagajo, pa ne samo pri bolečinah. Opazil sem, da sem drugače začel gledati na določene stvari.
Aleš Belina, kolesar, Ljubljana
Metoda močnega učinka
K Alešu sem prišel, da bi kupil nekaj kettlebellov.
Praktično me je ‘prečital’ že na vratih in me kasneje v pogovoru opozoril na podrobnosti glede moje drže ter kakšne težave mi to lahko povzroči v prihodnosti. Razložil mi je vzrok za bolečine. Začelo me je zanimati, kako je mogoče biti tako natančen, zato sem že čez nekaj mesecev začel prihajati na aktivne terapije.
Metoda je v meni sprožila napredek. Veliko hitreje se regeneriram po napornih treningih, izboljšala se mi je mobilnost in poznavanje lastnega telesa ter njegovega gibanja. Zjutraj se zbudim brez zategnjenosti, za katero sem menil, da jo lahko odpravim samo z menjavo vzmetnice in vzglavnika. Z vajami sproščam telo tudi med vadbo, kar mi omogoča, da lahko vadim dlje z več obremenitve, a vseeno obdržim pravilno tehniko gibov.
Čez čas sem se začel počutiti, kot da sem odporen na krogle. Ne glede na to, kako naporen trening je bil, sem bil naslednji dan pripravljen na isto. Neverjetno je, kako ima lahko nekaj tako enostavnega, kot je Aleševa metoda, tako močen učinek.
Saša Rajnović, SFG Team Leader, Rijeka
Hrvaški prvak v triatlonu in kondicijski trener vrhunskih športnikov turške atletske reprezentance o izkušnji z Alešem
»Vsekakor ni bilo niti namerno niti slučajno, da sem ta dan s svojim športnikom zaključil pri dolgoletnem prijatelju. Bil je to spet eden tistih dni frustracije in nemoči ter brezupa, kot je bilo to v zadnjih treh mesecih intenzivnih terapij: masaž, magnetov, električne stimulacije, fizikalne terapije in kdo ve česa še v najdražjih bolnišnicah v Istanbulu, pri najboljših strokovnjakih in zdravnikih. Diagnoza je bila kopičenje vode okoli kosti zaradi poškodbe pred šestimi meseci; bolečina se je ‘sprehajala’ od kolena pa vse do medenice. Moja atletinja ni bila v stanju sedeti, voziti avta, hoditi, o treningu nisva mogla niti razmišljati. Sledilo je trimesečno zdravljenje z injekcijami proti revmi, s spremljajočimi glavoboli; nakazana je bila možnost operacije, če zdravljenje ne bi pomagalo. Bal sem se izgube sezone in olimpijskih iger v Riu de Janeiru.
Vse omenjeno sem opustil in ji predlagal obisk zdravnika v Zagrebu, tako ali tako nisva imela česa izgubiti. A je bilo enako kot v Istanbulu, le da je vrhunska športna zdravnica Nataša Desnica pri turški olimpijki in nacionalni sprinterski rekorderki Birsen Engin prepoznala porušeno biomehaniko. V Zagrebu naj bi nadaljevali s terapijami, enako kot je bilo to zadnje tri mesece v Istanbulu, brez enega samega treninga.
Bilo je sončno hladno decembrsko popoldne, ko sem ponovno, kot je bilo to pogosto v zadnjih dvajsetih letih, prišel k Alešu. Z mano je bila tudi poškodovana Birsen. Aleš je vedel, da delam s športniki, čeprav se nisva videla niti slišala od takrat, ko sem bil pred nekaj leti pri njem z Elvan Abeylegesse in kupil Polar. Problem z Birsen ga je zelo zanimal in ponudil je pomoč na meni povsem nerazumljiv način, zvenelo je, kot da se ukvarja z nečim, kar prvič slišim … Skeptičen do njegovega načina pomoči, a z mislijo, da nimam česa izgubiti, smo prekinili razgovor in odšli v ordinacijo, kjer se je začenjal zame povsem nov in neverjeten svet, ki ga pri Alešu še nisem poznal; soba je bila opremljena za najboljšo fizikalno terapijo, kar sem v svoji dolgoletni praksi videl po svetu.
Aleš je prenehal govoriti, polegel Birsen na mizo in z njo začel izvajati niz meni neznanih gibov. Da ne bi motil, sem zapustil sobo.
Čez uro je iz sobe s solznimi očmi prišla tudi Birsen, me objela in rekla: „Thank you coach, thank you so much, this is best doctor in the world,“ jaz pa sem obstal …, „ampak to ni zdravnik, to je …“. Tega dne, prvič po šestih mesecih, je s širokim nasmehom in polna energije in elana stekla čez dvorišče in se vrnila z besedami, „I can run“. Vse skupaj me je spominjalo na sceno iz filma Forest Gump, v kateri Forest pred huligani beži skozi drevored, njegove proteze razpadajo, on pa še vedno teče, čeprav ga nihče več ne lovi. In po tem samo še teče in teče.
Spremenil sem plan: za teden dni sva se preselila v Brežice in od takrat se pripravljava na Evropsko atletsko prvenstvo, kakor da se ne bi nič zgodilo. Ljudje so me spraševali, po tem ko sem še nekaj atletov poslal k Alešu na terapije in jim je ta pozdravil poškodbe, kaj ta zdravnik sploh dela. Še vedno tega točno ne vem niti sam, ne vem, kako njegova terapija točno funkcionira in kaj vse se med njo dogaja, enostavno vse pošiljam k njemu in naj se sami prepričajo. Vedno se vrnejo zadovoljni. K Alešu pripeljem tudi olimpijske rekorderje, od katerih so vsi dvignili roke ali jim ponujajo operacije.
Vse to spominja na dirkalnega konja, ki po svoji zadnji, nedokončani tekmi zadnjič vstopi v prikolico, a tokrat ne gre na trening ali na tekmo, pač pa po igri naključja pristane na edinem pravem mestu, kjer bi tudi moral biti.«
Nikola Borić
Mnenje o AEQ metodi, Sanja Pirc
Vrtnarjenje po duši
Počasi sem že obupala nad težavami s hrbtenico in nogami; boleče hoje ni odpravila niti menjava kolka pri mojih 44 letih. Čeprav so rentgenski posnetki potrjevali, da je operacija odlično uspela, težave na moje veliko razočaranje še zdaleč niso bile docela odpravljene; po dveh letih trdega in predanega dela (vaje, hydro bike, plavanje, fitnes) in dobremu sodelovanju z mojim ortopedom sem imela občutek, da več ne uspem najti svojega notranjega središča za hojo in da me pridobljene mišice samo še dodatno z(a)vijajo. Vse skupaj je spremljala precej nadležna in občasno tudi huda bolečina v križu, ki je sevala v obe nogi in zategovala prste. Ker je artroza že dodobra načela tudi moj drugi kolk, so mi po dveh letih predlagali zamenjavo še tega.
Če sem bila prvič neučakana, me je tokrat postalo strah, da bi postala nepokretna. Obenem se mi je zdelo vse skupaj tudi izjemno nepošteno, saj se s svojim križem intenzivno ukvarjam od praktično 17. leta (oz. še prej, ker imam skoliozo). Vse moje življenje se vrti okoli tega – rekreativno ukvarjanje s športi, kot so kolesarjenje, hoja, plavanje, rolanje, joga, pilates, masaže, fizioterapije, celo diete itd. Kljub temu sem pretežni del svojega odraslega življenja vsako jutro vstajala po štirih in preživela v različnih stopnjah bolečine. Čeprav se mi je po vseh teh letih nekako začelo dozdevati, da je problem očitno drugje oz. drugačen, sem bila kljub preizkušanju različnih alternativ zelo daleč od kakršne koli (zadovoljive) rešitve in počasi vse bolj nejeverna ter izbirčna pri ponudbah. Zato sem, preden sem prvič kontaktirala Aleša, najprej temeljito preštudirala vse, kar sem našla o AEQ metodi. Precej zanimanja in dodatne motivacije mi je vzbudil že njegov prvi odgovor, saj se mi je zdelo neverjetno, da mi lahko da nekdo na osnovi res skopih podatkov tako temeljito razlago ne le moje bolezni, temveč tudi moje osebnosti.
Začela sva pri otroštvu, kar me sicer ni niti najmanj navduševalo. Kmalu se je izkazalo, od kod izvira ta moj sarkastičen odnos – že na prvi terapiji se je kar usulo okostnjakov iz omare mojih najnežnejših let. Morala sem biti še zelo majhna, saj se niti ne spomnim, kdaj sem čez to poglavje naredila velik križ. Po nekaj terapijah mi je z Aleševo razlago postalo jasno, pred čem si zatiskam oči in zakaj se krčevito otepam priznanja, da sem še vedno enako nebogljena, ranljiva in ranjena. Moje telo je namreč z leti postalo en sam krč. Pri izvajanju prvih AEQ vaj sem tako po dolgem času izkusila neko prijetno in pomirjujočo toplino ter zdravilno globoko utrujenost.
Sprva je bil moj trdoživi ego precej izgubljen in se je histerično oklepal predvsem izpopolnjevanja tehnike ter ponovitev pri izvajanju vaj. Počasi se je le začelo taliti: imela sem kratka obdobja z manj ali celo brez bolečin, potem je bolelo še bolj in še več, tudi vratna vretenca in ramena in roke. Predvsem pa je bolelo vrtnarjenje po duši, imuni na protibolečinske tablete.
Kljub Aleševim izjemno nazornim in logičnim razlagam mi še vedno ni bilo jasno, kaj je AEQ. Na trenutke me je celo pošteno jezilo, da se zavestno namakam v nekakšni kadi samopomilovanja, skušam zagovarjati svoje šibkosti in iskati nekakšne izgovore. Še sploh, ker se mi je vmes zgodilo nekaj izjemnega: po devetih mesecih sobivanja z AEQ metodo sem po 35 letih strastnega kajenja s tem brez posebnega napora precej nepričakovano odnehala. Prvi znanilci pomladi torej, da sem zmožna biti namesto največjega rablja sama sebi tudi malo vir ljubezni in usmiljenja.
Po deveti terapiji me je sesulo do temeljev. Moj vratne žile so popustile in moj večni optimizem, ki je bil pravzaprav le represivni organ za zanikanje/utišanje notranjega ječanja, je sredi največjega poletja potonil v črno luknjo. Ne vem, kaj oz. kje je bolj bolelo in tiščalo, a sem se po mesecu dni izkobacala na plano – vsa potolčena, vendar nekako popravljena in pripravljena. Tudi moje telesno počutje se je prvič izboljšalo za nekoliko dlje časa, dokler ga nisem, kot sem ugotovila kasneje, pokvarila sama, ko sem namesto sebe po svoji stari navadi za mesec dni postavila na prestol službene obveznosti …
Ampak sedaj razumem in vem, da je možnost odločanja in ravnanja v mojih rokah oz. glavi. Po 11 terapijah v 16 mesecih sem napredovala v vseh pogledih. Z na novo usvojeno hojo si občasno privoščim izlet v hribe, zadnji mesec celo teden dni snorklanja po 4 ure dnevno, dolge vožnje ipd. To me neizmerno osrečuje in navdaja z elanom, saj gibanje zame osebno pomeni predvsem svobodo. Prav tako se zavedam, da je moje stanje še vedno kritično, da lahko moj stari ego kaj hitro znova objestno prestopi meje svojega leta in leta (iz)mučenega telesa.
AEQ metoda postaja moj način življenja in jo dojemam kot neke vrste potovanje k sebi. Čeprav sem sama še izjemno daleč na začetku, sem trdno prepričana, da končno na pravi poti. Z neprecenljivo Aleševo pomočjo, saj je vsakič, ko kam zatavaš, izjemno pronicljiv vodnik in odličen motivator.
Sanja Pirc, Rim
Mnenje o AEQ metodi, Štefan Hadalin
Z AEQ metodo nad preutrujenostjo
Že dlje časa so me pestile težave s hrbtom in mi povzročale nemalo težav.
Bolečine so vplivale na moje počutje, mi omejevale trening in me v sezoni 2016/17 prikrajšale za slab mesec sezone. Poleg bolečin v hrbtu, sem imel zaradi utrujenosti in preobremenjenosti tudi težave z nespečnostjo. Vzroka nisem našel. Sicer sem vedel, da je utrujenost normalna, vendar pa se je nisem mogel znebiti tudi ob počitku.
Odločil sem se nekaj spremeniti in zgoraj naštetim težavam narediti konec oz. jih omejiti do te mere, da me to ne bo oviralo pri mojem vsakdanjem urniku. Z AEQ metodo® sem prišel v stik pri Alešu Ernstu na aktivni terapiji. S primerno razlago, učenjem in izvajanjem vaj pod njegovim nadzorom sem dojel bistvo in začutil prve spremembe v telesu.
Prav s pomočjo AEQ metode® sem razumel, zakaj se mi vse to dogaja in kako določene stvari izboljšati, se jih naučiti narediti drugače. Seveda, tako kot druge stvari tudi to učenje ni lahko in je zato potrebno vložiti določeno količino časa in pozornosti. Učenje skozi AEQ vaje® me vodi do tega, da vse bolje razumem svoje telo in se znam ustaviti brez slabe vesti takrat, ko je nivo pozornosti na treningih nižji in posledično nižje zavedanje telesa in gibov. S pomočjo AEQ vaj se sproščam po treningih in daljših napornih dnevih. Izboljšujem si kvaliteto počitka in spanca, vse bolj čutim in razumem svoje telo. Še vedno sem v procesu razumevanja in učenja, vendar si s pomočjo vaj in razumevanja AEQ metode® odpiram pot do občutkov in dogodkov. Tako odpravljam morebitne anomalije v telesu in čutenju.
Štefan Hadalin, alpski smučar, Stara Vrhnika
VPLIV UČENJA AEQ METODE - KAKO OZDRAVITI BOLEČINO
KAKO OZDRAVITI NOTRANJO BOLEČINO
Vaje AEQ redno izvajam zadnja tri leta. Aleševa metoda mi je pomagala ozdraviti se težkih fizičnih in čustvenih bolečin, razumeti samo sebe in od kje izvirajo moja čustva.
Uspelo mi je sprejeti odgovornost za svoje življenje in prevzeti nadzor nad svojim telesom in umom. Vse to je povzročilo ključno spremembo na moji poti samo-zdravljenja in duhovne, notranje rasti.
Aleš te prebere kot odprto knjigo in nežno vodi skozi ta osvobajajoč proces. Metoda omogoči globoko telesno sprostitev ter razumevanje za temeljne potrebe telesa. Naučimo se poslušati telo, se uskladiti z njim, ne delati proti njemu. Z AEQ gibi si omogočimo okoliščine, ki globokim čustvenim travmam omogočijo priti na površje. Tako se uspešneje spopademo s kroničnimi bolečinami.
AEQ gibi pomagajo upočasniti telo, um in dihanje ter naučiti osebo, kako se premikati lahkotneje in mehko. Ta proces je daljši, uspemo ob predanosti, zavestnosti in odgovornosti do sebe ter do sprememb, ki jih je treba uvesti v svoje življenje. Postaneš svoja lastna avtoriteta, ne ostajaš več v starih vzorcih žrtve in v svojih nepredelanih čustvih, ki radikalno (nezavedno) vplivajo na tvoje življenje, od tvojih odnosov do obnašanja in najbolj pomembno – fizičnega in čustvenega zdravja.
Iz otroštva so mi ostale tone čustvenega bremena. V življenju me je bilo preveč strah, da bi se izrazila v nespodbudnem okolju, zato sem vse potlačila; nisem se počutila varne, spoštovane, brezpogojno ljubljene, upoštevane. Nisem živela v zdravem družinskem okolju. Med drugim sem nosila tudi zelo boleč strah pred izražanjem močnih čustev, saj ob meni ni bilo nikogar, ki bi mi dal varen prostor. Posmehovali so se mi in sčasoma me je strah pred izražanjem resnice ohromil in sem popolnoma izgubila svoj avtentični glas. Vse, kar sem lahko storila, da bi obdržala bližino ljudi okrog sebe, je bilo, da sem jih začela posnemati v njihovem obnašanju ter zgradila fasado, primerno za vključitev v okolje.
Težko breme žalosti, ker se nisem počutila ljubljene in varovane, se je manifestiralo kot kopica opek na mojih prsih, ki so povzročile, da sem zelo težko dihala. Druga čustva so se manifestirala kot bolečina in otopelost po celi desni strani telesa, predvsem v nogi, prav tako pa sem doživela močno bolečino v hrbtu, zaradi katere nisem mogla hoditi več tednov.
Ko si starš globoko in intenzivno čustvenega otroka, nisi zmožen ravnati z njegovo živostjo ter jo obvladati, ker si sam čustveno in fizično otopel zaradi svoje nepredelane bolečine. Na srečo greva z mamo skupaj skozi AEQ proces ter ostajava disciplinirani pri svoji rasti in razvoju. Skupaj nama je uspelo radikalno spremeniti najin medsebojni odnos. Skupaj prideš vedno dlje, kot bi prišel sam. Torej, ko poskušaš potlačiti otroka s svojo kontrolo in superiornostjo, začneš ustvarjati nezdravo osebo, ki jo učiš uničujočih mentalnih igric in potegneš stran od lastne avtentičnosti. Zaradi takšnega in podobnega obnašanja sem vedno čutila globoko znotraj sebe zapuščenost in osamljenost, ki se je stopnjevala še v močnejše travme, ko me je oče popolnoma zapustil in odšel iz mojega življenja.
Od ljudi, ki so me obdajali, sem se naučila, da moram ustvariti zid okrog svojega srca. Čutila sem nezaupanje v življenje in ljudi ter globok nemir. Svoj občutek nevrednosti sem prekrila z glasnim egom, le-ta pa je ustvaril plasti zgodbic in laži, da bi ubežal bolečini. To je danes vsesplošen način življenja, če odločno ne naredimo konca tem vzorcem obnašanja, se kar ne bodo nehali.
Od leta 2008 naprej sem intenzivno delala na sebi in se udeleževala energijskih zdravljenj, seminarjev, se izobraževala o čustvih in psihologiji človeka. A zdaj ugotavljam, da se nisem dotaknila niti površine vsega, obstajajo stvari, katerih se nisem zavedala. Svoje srce sem postopno začela odpirati s procesi metode AEQ. Zavedala sem se svojega telesa, čutenja in potreb ter se prebila skozi iluzije uma v realnost sedanjega trenutka. Soočiti se s takšno realnostjo je boleče in kruto, soočiti se, s čimer se naši predniki niso zmogli. Verjetno bo trajalo še kar nekaj časa, da se znebim oklepa težkega strahu, v katerem se kolektivno utapljamo. Ta strah je občutek ne-varnosti in je tako globok, da nas žene v zlorabo lastnega telesa, ki ga silimo v vse večje napore. Ta strah nas žene v drvenje, v občutek, da nismo ljubljeni, prekine povezavo med nami in našo notranjo platjo. Moja ženska plat si samo želi biti slišana, ljubljena in varovana s strani avtentične prisotnosti. Moško plat potlači, zavrača in ignorira potrebe in glas ženske plati, da jo dominira in zamenja pravo ljubezen, harmonijo in enotnost z materialnimi stvarmi. Vse to je znotraj nas tako, kot je zunaj nas, kar lahko vidimo v destrukciji našega planeta, naših domov, virov, v otroškem in nezrelem obnašanju naših vodij, nas samih ter vseh ljudi okrog nas. V resnici smo odgovorni za vse to.
Ko se ustavimo in nehamo bežati pred lastnimi strahovi ter zapolnjevati notranjo praznino z materialnimi stvarmi ter odnosi, ko se obrnemo navznoter in se soočimo z resnico neudobja, ki ga čutimo, z globokim vodnjakom občutkov nezadostnosti in močnih strahov, šele takrat jih lahko spremenimo. Na zunaj se poslužujemo stvari, da bi ustvarili lažen občutek sigurnosti, nikoli pa nam te stvari ne bodo dale tega, kar res rabimo – ko se obrnemo navznoter, in redno delamo vaje, meditacijo in dihalne vaje, takrat se šele lahko soočimo z najglobljimi deli sebe in spustimo ven boleče spomine. Šele potem lahko obrnemo nov list in se premaknemo naprej v življenju. Sčasoma se naša realnost začne spreminjati tudi na zunaj. Ustvariti moramo prostor miru znotraj sebe, da bi lahko svobodno zaživeli zunaj sebe.
AEQ vaje mi pomagajo biti, ostati zavestna, mirna, prisotna, imeti se pod nadzorom, zmanjševati bolečine, rasti, soočiti se, počutiti se varno v telesu, občutiti življenje skozi pet čutov. Občutim, kako energija teče skozi mene in prvič sem dovolj sproščena, da lahko uživam te magične občutke. Moje mišice prvič obstajajo v harmoničnem timskem delu, kar me naredi mehkejšo in bolj v stiku s svojo dušo. Pomaga mi biti čustveno prisotna ter postaviti ego na zadnji sedež, samo kot pomočnika in ne kot vodjo. Pomaga mi bolje poslušati in slišati ter ne dovoliti egu, da me sili delati stvari, za katere nisem pripravljena. Biti boljši poslušalci, se moramo naučiti vsi. Celo življenje sem bila globoko nesrečna in šele zdaj se učim in raziskujem, kaj pomeni biti srečen. Učim se spoštovati bolečino, ki mi poskuša nekaj povedati z razlogom. Večino svojega življenja sem zelo trpela, fizično, mentalno, čustveno in duhovno, od tega da sem bila kronično utrujena že v mladih letih, nisem mogla normalno dihati, imela konstanten nekontroliran plaz negativnih misli na vsakem koraku, do tega, da sem neprestano podoživljala negativna čustvena stanja in težke občutke zlomljene duše in zapuščenosti. Moje potovanje do zdaj je bilo zelo temno ampak odkar sem se posvetila AEQ procesu in disciplini, so se ta stanja postopoma začela razblinjati. AEQ gibanje z AEQ dihanjem ustvari popolno harmonijo.
Janja Gabrijel
Prizemljitev skozi razumevanje
Pomembno je ozavestiti preteklost
Ob rednem izvajanju AEQ vaj vse bolj razumem celostno povezanost. Sprememba je možna le, ko prevzamemo odgovornost.
Danes občutkov in čustev ne zadržujem v sebi in jih ne prikrivam pred drugimi. Odkrivanje teh je pomemben del soočanja z realnostjo in s seboj, z vzroki bolečin.
Razumem, kaj se v meni dogaja, spremenim, kar čutim, da je potrebno spremeniti in tako razumem, da so vzroki bolečin, ki sem jih nekoč dojemala predvsem in zgolj kot nekaj zunanjega, v resnici nekaj, kar prihaja iz mene, iz tega, kar živim globoko v sebi, kar sem si ustvarila skozi mišljenje in prepričanja.
Danes so moji občutki pokazatelj mojega realnega stanja. Z njimi ozaveščam svoje korenine in vse bolj razumem vzroke. Razumem pomembnost vračanja v svojo preteklost. Čemu sem odrezala komunikacijo s telesom? Preprosto, ker sem dojela, da je resnica lahko boleča. Nisem se znala soočati z bolečino v sebi in tako danes razumem, da je bila zame najlažja pot izbira, da občutke preziram. Če ne čutim telesa dovolj dobro, je to zato, ker prezrem občutke, ki v meni vzbujajo bolečino, in če ne čutim nobene bolečine, se mi s tem ni treba ukvarjati. Sedaj v procesu pa je potrebno, da se ukvarjam in soočam s skritimi vsebinami.
Prevzemanje odgovornosti je zahtevno, ko smo otroci, tega še ne zmoremo. Skozi izvajanje vaj se vse bolj odpiram ozaveščanju sebe. Na dan prihajajo stvari, ki sem jih v sebi tako globoko potlačila, da sploh nisem mogla verjeti, da so del mene.
Danes razumem pomembnost soočanja in prevzemam odgovornost do sebe. Do tega, kar je moj podzavestni program, ki sem ga skozi odraščanje v sebi zgradila in z razumevanjem vzrokov danes prevzemam odgovornost do tega, da edino sama lahko vplivam na to, da svoj program tudi spremenim.
Ni lahko sploh ne. Uporabila bom pogovorni izraz, ki morda ne zveni najbolje, a vem, da bo vsem jasno. Za vse to mora človek imeti “jajca”! Vse bolj se zavedam realnosti in vse bolj dojemam, kaj so realni vzroki za moje trenutno fizično stanje.
Vse bolj razumem, kar v meni vzbuja ponos, hkrati pa v sebi občutim močan strah pred prevzemanjem odgovornosti in spremembo. Razumem, da je potrebno občutke izraziti in danes sem ponosna, ker sem jasna in neposredna. Ponosna, ker se ne obsojam in ker živim brez občutka krivde.
Imela sem obdobje, v katerem sem občutila težo odgovornosti in nato sem opazila, da sem šla v iskanje drugih odgovornih in prelagala odgovornosti. To je bil beg. V celotnem procesu sem naredila veliko majhnih korakov in prav vsak me je vodil v odkrivanje novega dela, s katerim se moram soočiti, da bi lahko napredovala. Občutim, kako na fizični ravni AEQ vaje vplivajo na odpiranje, kar je tesno povezano z ozaveščanjem. Še vedno naredim kakšno napako. Še vedno opazim, da bi včasih najraje zbežala pred prevzemanjem odgovornosti zase.
Ni bilo lahko a danes ob ozaveščanju občutim in razumem, čemu vse sem potrebovala in potrebujem bolezen in simptome. Saj karkoli že se je dogajalo, je vedno bila kriva bolezen. Očitna sprememba je ta, da se sedaj jasno izražam in me ni več strah obsojanja ali zavrnitve. To sem sedaj jaz, ki sprejemam sebe. Vse bolj razumem in si vse bolj naravno razlagam sebe in svoje izbire.
Jana Špeh, Izola
Mojca Orešnik Jelačič - odprava skolioze
AEQ, čarovnija za skoliozo
Moja in sinova skolioza
Pred letom dni sem prvič kontaktirala Aleša Ernsta. Zasledila sem, da ga je nekdo poimenoval za čarovnika. Bi se strinjala. Res je, da moraš sam aktivno sodelovati, pod njegovim vodstvom ostati pogumen in vztrajati, kar ni vedno lahko. Odkrivaš čustvene vzroke fizičnih bolečin, spoznavaš, da s svojim čustvenim nahrbtnikom bistveno vplivaš na svoje otroke in vse najbližje.
Težko je slišati marsikatero resnico in samo na nas je, ali smo jo pripravljeni sprejeti ali pa zakopati globoko vase in počistiti iz globine tisto, kar nas in posledično naše najbližje vleče navzdol, kar lahko pripelje do psihičnih ali fizičnih bolezenskih stanj. Svojo izkušnjo želim deliti, saj je tudi mene nagovorila izkušnja mamice, ki je opisovala spremembe na svoji deklici, ki je imela skoliozo in jo s pomočjo Aleša praktično odpravila. Pomoč pri Alešu Ernstu sem poiskala takoj za tem, ko smo doma pri 13 letnem sinu opazili nakazano skoliozo.
Aleš mi je najprej predlagal obisk delavnice, saj moram kot mama najprej urediti sebe, kajti s svojo zakrčenostjo vplivam na svoje otroke. Aleluja! Takoj sem vedela, da govorim z nekom, ki mu je jasno nekaj o globokih vzrokih za telesne nepravilnosti. Obiskala sem delavnico AEQ metode: Vpliv čustev in stresa na kronične bolečine, utrujenost, depresijo, glavobole ter mišično zakrčenost. Sin je pri 16 mesecih dobil diagnozo sladkorna bolezen tipa 1. Vodenje bolezni pri tako majhnem otroku zahteva vsak trenutek dneva in noči popoln nadzor nad krvnim sladkorjem, sicer je otrok v smrtni nevarnosti. Poleg vseh ostalih obveznosti, sem tudi službo doživljala kot skrajno naporno in desetletje vztrajala v praktično nemogočih razmerah. Strah za sinovo življenje me je kljub večletni kronični utrujenosti držal pokonci, vedno znova sem odmislila utrujenost in bolečine po telesu in vsako noč še naprej spremljala gibanje sladkorja. Mišice sem zaradi vseh skrbi in strahu zakrčila, Tudi kasneje, ko je sin že sam urejal svojo bolezen, se jaz še vedno tudi po daljšem dopustu nisem spočila.
Vedno sem bila utrujena. S svojimi težavami se nisem ukvarjala. Bolečine so bile ves čas prisotne, vendar sem poskušala svoje telo odrezati in ga ne slišati, saj sem bila prepričana, da nimam druge izbire. Moje stanje pa je ključno slabo vplivalo tudi na sina. Po tej delavnici sva se z Alešem dogovorila za aktivne terapije. Zdelo sem mi je nenavadno, hkrati sem takoj verjela v to zamisel, da moram sama obiskovati terapije, da bi kasneje lahko terapija pomagala sinu. Za otroka je ključnega pomena, v kakšnem stanju je njegova mama.
Vse, kar je Aleš pripovedoval, mi je bilo jasno na razumski ravni, kako čustveno obvladovati stvari, pa je bila povsem druga zgodba. Ni mi bilo jasno, na kakšen način mi lahko pomaga, vendar sem po delavnici popolnoma verjela, da mi lahko. Aleševe terapije vsebujejo celostno individualno obravnavo. Ne gre le za vaje, pomaga nam bolje spoznati sebe, svoja čustvovanja, vzroke za doživljanje sebe in drugih, okolice in sveta okoli sebe, s tem pa pomaga razumeti telesne težave, zaradi katerih poiščemo pomoč. Prek pogovorov z Alešem, sem odkrivala stvari o sebi, za katere sem mislila, da sploh niso več pomembne za moje trenutno življenje. Vztrajala sem z vsakodnevnimi vajami in večkrat opazila zakrčenost v ramenih brez potrebe.
Z užitkom sem začela doživljati trenutke tukaj in zdaj.
Tudi ko sem na cesti in stojim v koloni, čakam povsem umirjeno in ne skačem z mislimi od enega problema k drugemu.
Tudi pri hoji sem bolj pozorna na svoje telo.
Dogajanje in ljudi v svoji okolici opazujem in jih drugače dojemam.
Pri sebi opazim večjo umirjenost, občutek stabilnosti, potrpežljivost, čez dan imam več energije.
Spremenila sem način komunikacije, ki je bil prej precej grob, česar se niti slučajno nisem zavedala.
Po letu dni terapij pri Alešu in zavestnem izvajanju vaj končno zjutraj brez težav vstanem.
Še pred letom dni sem se zjutraj počutila, kot bi me povozil tovornjak.
Danes mnogo bolj pozitivno začnem nov dan. Pri sinu so rezultati odlični. Le po pol leta učenja in izvajanja vaj se je skolioza umaknila, bolečine v hrbtu so popolnoma izginile. Pravi, da se počuti mnogo bolj sproščeno, samozavestno komunicira in veliko bolje razume vpliv čustev in odnosov na svojo držo ter počutje. Šele sedaj se zaveda, da je imel mišice kronično zakrčene.
Mojca Orešnik Jelačič, Ljubljana
Učitelj 2.stopnje AEQ metode® se izpove
Čas, pozornost, energija
Kaj lahko stori učitelj AEQ metode® za vas?
Vsak človek je popolnoma drugačen. Popolnoma ista stvar bo čisto drugače delovala na vsakem posamezniku.
Učitelj s svojim znanjem, razumevanjem, empatijo in občutenjem pomaga do razumevanja in potem doumevanja dane situacije. Ta je pri vsakomur drugačna. Ko pa človek to, kar razume, poveže z občutki, je pripravljen na spremembo. Najprej na spremembo sedanjega razmišljanja. Šele ta sprememba omogoči učenje, ki je edina možna pot do prave spremembe.
Brez tega, da se ustaviš ali vsaj upočasniš in si vzameš čas, ne gre. Brez vložka časa učenje nikoli ni možno. Samo čas pa ni dovolj, potrebni sta še dve količini, brez katerih učenje ni možno, pozornost in energija. Ko imaš dovolj časa, dovolj pozornosti in zadostno količino energije, se lahko učiš. Za vse tri količine je nujno, da so v pravem ravnovesju, morajo biti v sinergiji.
Edino učenje prinese dolgoročno spremembo, ki nam bo pomagala vzpostaviti homeostazo. Homeostaza omogoča zdravje in je nujna za življenje brez bolečin.
Učitelj je ta, ki olajša in vsaj malo skrajša pot, ki jo je potrebno prehoditi do želenega cilja, biti brez neopredeljenih bolečin in se počutiti dobro.
To pot sprememb ni lahka, je težka. Morali se boste spremeniti! To je nekaj najtežjega za vsakogar. Marjan Ogorevc je dobro povedal – človek raje umre, kot se spremeni.
Morali si boste vzeti čas, vložiti pozornost in vložiti boste morali dovolj energije. In se neprestano učiti. Brez učenja ni možno razmišljati v drugačnih okvirih. Brez drugačnega razmišljanja pa NIKOLI NI spremembe.
Učitelj bo na nek način tudi vaš zaupnik. A zavedajte se, VI ste glavni igralec. Nihče ne bo niti ne more nič narediti namesto vas.
Učitelj vas bo vodil s pravilno postavljenimi vprašanji, vam omogočil razumeti ter več občutenja, da boste poiskali odgovore.
Z dovolj znanja boste spremenili način razmišljanja in s tem omogočili dovolj velike spremembe. Te bodo premaknile staro situacijo v preteklost in prinesle drugačne pristope, ki bodo vrnili sinergijo in homeostazo. To pa brez dviga čutenja telesa ni mogoče.
Zastrašujoče je, da najbolj popoln sistem na tem svetu sploh ne občuti, da ne čuti.
Ves čas pa obstajajo orodja (postopki, načini, metode, vaje), ki olajšajo in pomagajo posamezniku priti do cilja. Tudi ta orodja so podvržena spremembam današnjega časa in se morajo zato stalno spreminjati – kot vse v nas in okoli nas. Učitelj pa je tukaj, da s svojim znanjem, izkušnjami, empatijo in čutenjem pomaga posamezniku izbrati najprimernejše zanj. Tukaj pa ni konca. Za vzdrževanje sinergije in homeostaze v sistemu telo-duša-um bomo te korake cel čas ponavljali. Ko se učenčeva ušesa odprejo, učitelj spregovori.
Napisal James M. Tomazin, učitelj AEQ metode® 2. stopnje
Povezovanje v celoto in AEQ metoda®
Že pomen prvega stavka:« ena izmed najtežjih nalog vsakega posameznika je vzpostavljanje zdravega in funkcionalnega občutka o sebi« daje po AEQ delavnici povsem druge temelje. Velika razlika je med tem kaj mislimo, kako smo in kako smo v resnici. Šele po vajah, vsej slišani teoriji in povezovanjem s svojim zavedanjem, izkušnjami in napakami, se vedno bolj zavedam kaj je funkcionalen in zdrav občutek o sebi.
Prepogosto živimo zaradi pomankanja časa preveč izven sedanjosti in naša zavest, kljub opozorilom telesa, ne ve, kaj je zame zdravo. Pa tudi, ko se ravnovesje vzpostavlja, zaradi preveč stvari, ki jih v tistem trenutku še ne znam urediti in uskladiti, hitro padamo v prejšnje podzavestne odgovore in ravnanja. Pomembno pa je, da se jih zavem in zavedno zopet urejam.
Opažam, da vedno hitreje zaznam, kdaj simpatikus postaja aktivnejši in se že ob prvih znakih preko dihanja in poznavanja razlogov lahko relativno hitro umirim. Če to storim dovolj zgodaj, se telo povsem umiri. Če pa pride presenečenje s prevelikim pritiskom pa po starem. Tako npr. pri odločilnih sestankih, pogovorih nisem mogla jasno misliti in najti pravih rešitev. Prej se nisem zavedala, da je moj limbični sistem v strahu pred pravilno odločitvijo ponorel in zavestnega razmišljanja ni bilo. Sedaj je lažje, včasih še sama sebe presenetim nad idejo
Opažam, da delujem v ciklusu. V predmenstrualnem obdobju je manj energije, več premlevanja, večkrat občutek žalosti. Za mano je čas velikih nihanj, notranjih odločitev-mišljenja. Še vedno imam občutek, da je telo minimalno v simpatičnem sistemu, tudi ko ni potrebno. Čeprav mi ljudje okoli mene pripovedujejo drugače?
Vedela sem že kar nekaj o amigdali in hipokampusu iz vaj TRE ali pa EFT. Nikakor pa nisem našla poti dobre regulacije in zavestne kontrole. Pri vajah sem se nezavedno preveč obremenila in vzorec groze se je ponavljal in ponavljal. Šele ob ponavljanju AEQ vaj, vedno boljšem občutenju sebe se vedno bolj zavedam kaj je ravno prav zame. Prav vaje dihanja in občutek groze in kakšni občutki so tik pred tem, mi je dal vedenje kdaj zmanjšati, se umiriti, popustiti.
Preko prepoznavanja podzavestnih vzorce, lahko vplivam in spreminjam trenutno življenje. Bolj vem zakaj sem toliko potlačila vse za ljubi mir. Zakaj mi pravijo, da sem kot mediator, da umirim in uskladim situacijo. Za dobro drugih, potlačim svoje misli in želje. Prav tu čutim, da lahko že bistveno bolj sproščeno izrazim svoje misli, želje, poglede. Prav zanimivo, pa zato ni nič več nasprotovanj ali krega. Nasprotno, sama sem bolj svobodna.
Moja leva hemisfera niti ni vedela za desno. Vse sem si razlagala logično, sistematično, predelovala argumente le na razumski ravni. Šele z AEQ vajami® vedno več pozornosti dajem čustvom, mislim, dojemanju zunanjega in notranjega sveta, kar pa prinaša kompleksnost mišljenja in delovanja. Vedno sem se čudila, kako imajo nekateri šesti čut, predvidijo dogajanje in se dobro odločajo. Preko navpične povezanosti vedno bolj zaznavam telo, občutke in preko vodoravne povezanosti se jih zavedam, jih lahko izražam, Bolj vem kako sem in kaj želim in zakaj nisem naredila koraka naprej. Ko sebe dobro občutim tudi druge membrane boljše zaznavam. Tako sem mirnejša, odločitve so zavestnejše in bolj sem zadovoljna z življenjem. Šele ob povezavi obeh hemisfer se povečuje naše znanje in zmožnosti, da skozi zavestno spreminjanje sedanjosti lažje in natančneje dosegamo željeno prihodnost.
Nejasna komunikacija znotraj nas samih vodi v napetosti in entropijo. Telo nas na to opozarja z nelagodjem, bolečino in boleznijo. Šele z povezovanjem in kontrolo navpične ( med vajami- čutenje) in vodoravne povezanosti med vajami in po njih (opis občutkov in čustev) se začne integracija zavednega in nezavednega, spreminjanje navad in širše, fleksibilno razmišljanje.
Prav včeraj sem zaključila pohod okoli 100 km v 3 dneh. Smo skupina, ki se poleti odpravimo na daljšo pešpot. Na pot se vedno odpravim z veseljem, ne pretiravamo, sproti se prilagajamo našim sposobnostim. Bolj pozorno sem opazovala svoje in druge odločitve in vzorce delovanja. Opazila sem, kako sem v iskanju navigacije, odločitev zaradi vremena, počitka, razmišljala drugače, (hitrejše in smiselnejše) jasnejše povedala svoje mnenje in argumente. Zelo hitro sem dobila vlogo navigatorja in organizatorja. Tudi, ko je bila želja skupine po preveč naenkrat sem z argumentiranem razmišljanjem omogočila, da se nismo preobremenile. Zaupanje je bilo vedno večje. Z opazovanjem sem korigirala ritem hoje, dolžino koraka, gibanje medenice, sledila sem koliko je zame ravno prav, kje se pojavlja več napetosti in zakaj.. Nahrbtnik 10 kg namreč precej spremeni gibanje prsnega koša in ramen. Primerjala sem občutke hoje lani in letos. Ker nisem bila utrujena, so moje sopohodnice opazovale mojo hojo in me spraševale kako.
No, danes smo vse zadovoljne. Sem brez žuljev, bolečin, polna energije. Resnično sem uživala. Ta trenutek, bi lahko nadaljevala s hojo.
Marinka, Cerknica
Kaj lahko stori učitelj AEQ metode® za vas?
Vsak človek je popolnoma drugačen. Popolnoma ista stvar bo čisto drugače delovala na vsakem posamezniku.
Učitelj s svojim znanjem, razumevanjem, empatijo in občutenjem pomaga do razumevanja in potem doumevanja dane situacije. Ta je pri vsakomur drugačna. Ko pa človek to kar razume poveže z občutki to dojame je pripravljen na spremembo. Najprej na spremembo sedanjega razmišljanja. Šele ta sprememba omogoči učenje, ki je edina možna pot do prave spremembe.
Brez tega, da se ustaviš ali vsaj upočasniš in si vzameš čas ne gre. Brez vložka časa učenje nikoli ni možno. Samo čas pa ni dovolj, potrebni sta še dve količini brez katerih učenje ni možno, pozornost in energija. Ko imaš dovolj časa, dovolj pozornosti in zadostno količino energije se lahko učiš. Za vse tri količine je nujno, da so v pravem ravnovesju, morajo biti v sinergiji.
In na dolgi rok edino učenje prinese spremembe, ki bodo pomagale vašem sistemu spet vzpostaviti homeostazo. Homeostaza omogoča zdravje in je nujna za nebolečinska stanja.
Učitelj je ta, ki olajša in vsaj malo skrajša pot, ki jo je »potrebno prehoditi« do želenega cilja, biti brez neopredeljenih bolečin in se počutiti dobro.
To pot sprememb ni lahka. Nikoli ni bila in nikoli ne bo. Zelo težka je. Morali se boste spremeniti! Morali boste spremeniti način razmišljanja. To je nekaj najtežjega za vsakogar. Marjan Ogorevc je dobro povedal – človek raje umre, kot se spremeni.
Morali si boste vzeti čas, vložiti pozornost in vložiti boste morali dovolj energije. In se neprestano učiti. Brez učenja ni možno razmišljati v drugačnih okvirih. Brez drugačnega razmišljanja pa NIKOLI NI spremembe.
Tu je učitelj, ki vam bo pomagal, ki bo na nek način tudi vaš zaupnik, partner. A zavedajte se, VI ste glavni igralec. Nihče ne bo niti ne more nič narediti namesto vas.
Učitelj vas bo vodil s pravilno postavljenimi vprašanji, in vam dal razumevanje, ter omogočil več občutenje da boste vi poiskali vaše odgovore, za rešitev vaših situacij.
Edino vi se boste s svojim vloženim časom, vloženo pozornostjo in vloženo energijo lahko dovolj naučili. Z dovolj znanja boste spremenili način razmišljanja in s tem omogočili možnost dovolj velike spremembe. Te dovolj velike spremembe bodo premaknile staro situacijo v preteklost in prinesle drugačne pristope, ki bodo vrnili sinergijo in homeostazo v vaše življenje v prihodnosti.To pa brez dviga čutenja telesa ni mogoče.
Zastrašujoče, da najbolj popoln sistem na tem svetu sploh ne čuti, da ne čuti.
Stalno pa obstajajo orodja (postopki, načini, metode, vaje), ki olajšajo in pomagajo posamezniku priti do cilja. Tudi ta orodja so podvržena spremembam današnjega časa in se morajo zato stalno spreminjati kot vse v in okoli nas. Učitelj pa je tukaj, da s svojim znanjem, izkušnjami, empatijo in čutenjem pomaga posamezniku izbrati najprimernejše zanj. Posameznik pa je tisti, ki bo z redno, kontinuirano uporabo teh orodij in stalnim učenjem omogočil spremembo.
Tukaj pa ni konca. Za vzdrževanje sinergije v svojem življenju in homeostaze v sistemu telo-duša-um, bomo te korake cel čas ponavljali.
Ko se učenčeva ušesa odprejo, učitelj spregovori.
Napisal James M. Tomazin, učitelj AEQ metode® 2. stopnje
Zakaj nikoli ne recite »saj bo v redu« ali »saj bo bolje«
Prek entropije v sintropijo
Nikoli ne recite samo, »saj bo bolje«
Ljudje vse bolj hitimo. Hitreje kot opravljate neko opravilo, več je možnosti za površnost in napake. Čas je neposredno povezan z energijo in pozornostjo oziroma koncentracijo. Več kot porabljate enega, manj morate porabljati drugega. Če je časa malo oziroma je preveč pomemben, mora oseba porabljati veliko energije in pozornosti ter zakrčiti svoj mišični sistem, da zdrži ta pritisk.
Manj kot ima oseba energije, manj ima pozornosti oziroma koncentracije, kar privede do večje možnosti za napako in površnost. Poleg tega posameznik pri opravljanju dela znatno spusti svoja pričakovanja in cilje, ker se mu več ne da, zaradi utrujenosti ali polne glave. Začetni cilj »perfektno bom opravil delo«, se spremeni v »opravil bom delo«. Površnost in napake privedejo do težav in bolečin.
Če glede neke težave ali problema ne storimo ničesar, bo zaradi vpliva entropije problem sčasoma večji. Entropija je časovno in gravitacijsko pogojen pojav, ki vpliva na vsa bitja in vse stvari na svetu ter jih počasi vodi v degeneracijo. Iz tega sledi, da več časa kot poteče, večji je vpliv entropije in težava se slabša, če oseba ne stori ničesar proti temu. Entropije se ne da ustaviti, da se jo znatno upočasniti in v neki meri spremeniti v sintropijo. To je možno le z vlaganjem časa, energije in pozitivne pozornosti v stvar, ki se ne odvija po naših načrtih.
Ljudje velikokrat čutijo majhne bolečine v kolenih, ramenih, križu ali vratu. Odziv velike večine je »ah saj bo s časom bolje« in nadaljujejo s svojo rutino. Kratkoročno je včasih res bolje, vendar to je le iluzija, ker se mišični sistem prerazporedi na način, da zmanjša obremenitev dela telesa, v katerem se pojavlja bolečina. Posledica se prikrije, glavni vzrok za težavo je še vedno prisoten. K temu dodamo še vpliv entropije in rek »saj bo bolje« ne drži več, ter privede veliko več škode kot koristi. Dlje kot čakate in odlašate, več časa kot preteče, slabši/večji bo problem.
Bolečina, neprijetni občutki in težave so v našem življenju prisotni z namenom, da nas učijo, da je treba v življenju nekaj spremeniti. Poleg tega nas opozarjajo na neučinkovitost našega delovanja in razmišljanja, nas ustavljajo in umirjajo. Ignoriranje bolečine, trmasto vztrajanje v bolečini in poslušanje ega, namesto znakov iz telesa, privedejo do vse večjih težav. Kot sem že omenil, je bolečina sporočilo, in če um ne dojame prvega sporočila, na primer v obliki blage bolečine v križu, bo drugo sporočilo močnejše. Če ego še vedno ni nič spremenil in še kar trmasto vztraja pri istem delovanju, bo seveda tretje sporočilo še močnejše. Mlajša kot je težava, lažje jo je rešiti. Ignoriranje bolečine privede do samo še več bolečin in privede do obrabe, hernije, artroze in bolezni modernega časa.
Prenehajte misliti in govoriti, »ah saj bo bolje« in začnite vlagati pozitivno pozornost, čas in energijo, ki so potrebni za zmanjšanje vpliva entropije in odpravljanje bolečin. Z AEQ metodo® in vajami vlagate pozornost, čas in energijo v zakrčene in boleče dele telesa. Na ta način odpravljate vzroke za težave, ne samo posledice. AEQ metoda® je lahkoten, prijeten, neškodljiv celostni pristop. Hkrati pa ta model razmišljanja lahko uporabite pri vsakdanjih opravilih in si izboljšate kvaliteto življenja.
Žiga Božič Žagar, učitelj AEQ metode® 2. stopnje
Mnenje o AEQ metodi® Severin Lipovšek, Brežice
Raziskovanje uma in telesa
Kondicijski trener telo spoznava še drugače
Kot manualni terapevt vedno znova iščem nove možnosti.
Zato sem se odločil preizkusiti AEQ metodo, ki obljublja nekaj, kar sam pri svojem delu večkrat nisem uspel rešiti – trajno sprostitev mišičevja oziroma način, kako klientu pokazati, da sam sprosti prenapeto tkivo. Vse prevečkrat sem bil priča, da se je bolečina čez čas vrnila. Moja etika pri delu je, ljudem pomagati z manj terapijami.
Priznati moram, da ker nisem imel večjih bolečin oziroma težav, od prve terapije nisem pričakoval prav ničesar, pustil sem se presenetiti. In bil presenečen! Po naravi sem zelo senzibilen, zato sem malodane občutil prav vse, kar sva z Alešem počela, in to takoj, po vsaki vaji. Nad občutkom sem bil navdušen. Seveda kot pravi raziskovalec sem pričel pot raziskovanja svojega telesa v mnogih naslednjih terapijah, po katerih sem spoznal povsem novo plat sebe.
Še bolj kot sprostitev mišičevja me je navdušil feedback, ki sem ga pričel občutiti v povezavi z umom, torej kako moje delovanje v življenju vpliva na krčenje mišičevja in s tem na težave, ki iz tega izvirajo. Če z vajo sprostimo mišice, to še ne pomeni, da bomo bolj srečni, ko pa se zavedamo in razrešimo vzroke, ki vplivajo na stiskanje mišičevja, pa smo na pravi poti sproščenosti, veselja ter radosti. Metoda AEQ klinična mi je omogočila prav to zavedanje.
RTR
Severin Lipovšek, Brežice
Mnenje o AEQ metodi® Tadej Paščinski, Kranj
Povsem drugače
Z AEQ nad bolečino v hrbtu
Moja športna pot je potekala brez bolečin do nekega februarja, ko me je na treningu veleslaloma grozno začel boleti hrbet. Bolečina je trajala in je po obisku terapevta nekoliko popustila, vendar me je na prvem treningu po dvotedenskem premoru zopet stisnilo na istem mestu, zato sem moral predčasno zaključiti sezono.
Odločil sem se, da poškodbo do konca saniram, s treningi pa začnem, ko ne bom imel več bolečin. Obiskal sem veliko terapevtov, vendar mi nobeden ni znal pomagati v celoti. Potem mi je moj kondicijski trener Severin Lipovšek predstavil klinično somatiko in priporočal obisk pri Alešu. Ko sem prišel na terapijo sva se z Alešem sprva dolgo časa pogovarjala, s pomočjo primerov iz vsakdanjega življenja mi je razložil, kaj sploh je AEQ metoda® in kakšen je njen smisel.
Po razlagi me je Aleš začel učiti AEQ vaj® in mi pomagal pri pravilni izvedbi. Vaje so bile čisto nasprotje tega, kar sem bil vajen pri treningih in načinu sodobnega življenja. Kasneje sem k Alešu hodil skoraj vsak mesec, doma sem poleg treningov redno izvajal tudi AEQ vaje. Skozi čas sem občutil velik napredek v gibanju, bilo je bolj lahkotno in povezano, bolečine v hrbtu so izginile.
Po vsakem obisku pri Alešu sem drugače gledal na svet. Začel sem razumeti, kaj pomeni in kaj nam sporoča bolečina. Bil sem čedalje hitrejši, močnejši in bolj zanesljiv. Naslednjo sezono sem preživel brez kakršnih koli bolečin in rezultati so bili dobri. Še vedno redno delam vaje in stalno napredujem. S pomočjo AEQ metode se je spremenilo mišljenje moje celotne družine, in to ne samo na področju športa.
Tadej Paščinski, alpski smučar, Kranj
Moj pogled na AEQ metodo®
Biti sposoben zavedati se telesa
Učenje življenja v pravem pomenu
Učenje klinične somatike po AEQ metodi® je po mojem mnenju učenje življenja v pravem pomenu besede. Ponovno. Tega, kar smo se že (na)učili, kar že znamo, a smo se hkrati naučili tudi prezirati; predvsem občutenja in zavedanja samega sebe.
Od jeseni 2016 dalje sem, zahvaljujoč svojemu prijatelju Janezu, ki je pač »moral« na eno od delavnic učenja somatskih gibov po AEQ metodi® in me je povabil s seboj, predana učenka. A ne kot v letih, ko je bilo mirno sedenje v šolskih klopeh in dokazovanje na hitro in površinsko pridobljenega znanja v lovu za še eno 5-ko (in na fakulteti za 10-ko) edino, kar je bilo pomembno. Sedaj se, kot večna učenka in učiteljica AEQ metode® 2. stopnje pod skrbnim, doslednim in ravno prav kritičnim očesom Aleša, učim učiti, čutiti, živeti.
V svojem dozdajšnjem življenju ne pomnim, kdaj sem svojo somo občutila tako veličastno, kot jo sedaj. Z učenjem se spoznavam, marsikaj obujam, tudi odkrivam na novo, radovedno raziskujem. V tem znam iz dneva v dan bolj uživati, ker si dejansko občutenje lastnega telesa vse pogosteje dopuščam in s tem, da si občutke iskreno priznam, imam čedalje manj težav.
Čeprav je marsikomu popolnoma nedojemljivo, a iz dna srca sem hvaležna, da sem svoje telo pred nekaj leti z nepopustljivim, gromozanskim in neustrašnim egom pripeljala do točke, da se je uprlo. Klonilo. Ne popolnoma, a dovolj, da do tedaj moji nepogrešljivi športni rekviziti ter z njimi doseženi zavidljivi uspehi ne krojijo več moje sreče in zadovoljstva (ki to, kot šele sedaj vidim, sploh nikoli nista iskreno bila). Za občutenje iskrenega ugodja in udobja v svojem življenju, za dobro razpoloženje, pristne odnose z ljudmi in užitkarstvo na vsakem koraku ne potrebujem več zajetne vsote denarja, skladišča raznovrstnih športnih rekvizitov in skupine ljudi, ki se mi s spoštovanjem želijo pridružiti pri adrenalinskih podvigih. Njihovo vlogo je prevzela moja SOMA; sposobnost občutenja lasnega telesa in okolice. Končno si dopuščam priznavati, da sem ženska, se kot ženska ceniti, negovati, spoštovati. Dovolim si izžarevati to, kar sem, veselim se, da me okolica lahko spoznava v drugačni, v pravi luči. Osvobaja me občutek, da se lahko učim in uspešneje razvijam pristne in iskrene, spoštovanja polne odnose z ljudmi, ki me obdajajo. Pogosteje dopuščam in upam pokazati, kdo sem. Vse to zahvaljujoč AEQ metodi® in Alešu Ernstu.
Na lastni koži vsak dan presenečena in presrečna občutim dobrobit AEQ metode. Česa vsega smo zmožni ljudje s krepljenjem usklajenosti svojega uma in telesa, z vse večjim zavedanjem samih sebe. Spremembe na fizičnem in psihološkem nivoju je težko opisati z besedami, občutki, ki ob njih preplavljajo človeka, pa so blagodejni in veličastni. Privoščim jih slehernemu človeku, tistemu, ki jih bo želel spoznavati in si jih privoščil spoznati, se z veseljem posvetim kot učiteljica somatskih gibov po AEQ metodi® 2. stopnje – od pomladi 2018 dalje.
Tadeja Logar
Mnenje o AEQ metodi® Ivana Buble
AEQ metodo® sem se spoznala v septembru 2014. Takrat je moje življenje navzven izgledalo perfektno, a v notranjosti sem čutila tesnobo. Skolioza se je z leti vse bolj odražala v moji drži in prijatelj mi je priporočil obisk pri Alešu.
Dober opazovalec, kot je Aleš Ernst, je ob pogledu na mojo držo zaznal, da moje življenje le ni takšno, kot se zdi in takoj mu je bilo jasno, da sem ovita v siv oblak. Zaznal je, da se vrtim v začaranem krogu mask, ki sem si jih nadela – zakrčeno telo, nenaravna drža, bolečina. V tem sivem oblaku sama nisem bila sposobna definirati, kaj je narobe in sama si nisem mogla pomagati. Potrebovala sem vodstvo na poti iz življenja mask in utvar.
Moja maska: srečno družinsko življenje, obkrožena z ljubečo družino in prijatelji, uspešna v službi, vzgoji otrok, športu, kaj bi lahko bilo narobe?
Detajli, kaj je bilo narobe, danes niso pomembni. Dejstvo je, da sem se dušila, da sem se trgala od duševne bolečine še bolj kot od fizične, kajti zaradi teže duha fizične bolečine nisem zaznala. Počutila sem se kot žrtev in se tako tudi obnašala. Sem bila res žrtev?
Z metodo AEQ se je pričel proces – prepletli so se zavedanje, zaznavanje fizične bolečine, veliki koraki sprememb. Maska je začela bledeti. Počasi se je z roko v roki izboljševalo psiho-fizično stanje mojega telesa. Ne govorim o dnevih ali mesecih, temveč o letih. Ko to pišem, moja pot ni končana, je pa jasna, razumljiva, obogatena. Imam možnost izbire, sprejemam odgovornost in nisem žrtev okolice. Jasna slika mi daje znanje za sprejemanje odgovornosti za izbrane korake.
Metoda AEQ mi pomeni odprtost do življenja, narave, vesolja. Občutek, ki ga ob zavedanju doživljam, je sreča in je neodvisen od pozitivnih situacij in energij, ki pridejo kot balans negativnim. Vse negativno je moje učenje, pozitivno nagrada za dobro opravljen proces učenja. Sreča ni v doseganju samo pozitivnega, je v razumevanju in sprejemanju obojega.
AEQ metoda me je spremenila v osebo, ki je vsak dan bolj čustveno inteligentna, v osebo, s kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji, ki trenira in hrani svoje telo, trenira svoj um toliko, kolikor je sposoben, srce v smeri DATI, SPREJETI, LJUBITI.
Ljudje okoli mene so moji učitelji, so moje zrcalo. Ljudje, ki mi oddajajo negativne vibracije, me učijo, kaj nisem, to sprejemam. Ljudje ki mi oddajajo pozitivne vibracije, me učijo, kaj sem. Ko se vibracije prevesijo v negativno, pomeni, da je čas lekcije. Po sprejeti lekciji lahko vezi spustim in sem svobodna.
AEQ metoda zahteva dolgotrajen razvoj. Ni odgovor na vprašanja, ker ni enkratna, ni kratkotrajna, je metoda, s katero iz dneva v dan živiš, se gradiš in iščeš prave boljše korake, boljše gibe, bolj usklajeno gibanje, življenje.
Z metodo AEQ povezujem ne le lasten um in telo, temveč tudi okolico. Sem zrcalo okolici. Pa je tu ljubezen, tokrat brez maske. Enostavna, očiščena preteklosti, direktna, ki le daje, nič noče v zameno. Ob kateri spiš kot angel, si varen in obenem svoboden, ker ni tvoja sreča odvisna od prisotnosti le-te. Tvoja sreča je odvisna od tega trenutka, tu in sedaj.
Ivana Buble, Čatež ob Savi
Mnenje o AEQ metodi® Mišo Maljkovič
Kot zdravnik, ki je tudi fizično zelo aktiven, sem vedno veliko pozornosti namenjal preprečevanju poškodb in obvladovanju stresa. Moj prijatelj mi je priporočil, da poskusim nekatere fizične težave razrešiti z AEQ, ker je sam imel dobre izkušnje pri odpravi svojih težav. Prvi rezultati so se pokazali po nekaj mesecih redne vadbe in zdaj, leto kasneje, lahko trdim, da me je AEQ spremenila tako fizično kot psihično.
Moje fizične težave so popustile, občutek za moje telo se mi je zelo izboljšal, zdi se mi, da se lažje gibljem, bolj tekoče. Tudi moja telesna drža je boljša in na splošno se mi zdi, da je moje telo precej lažje. Pred šprtno aktivnostjo se več ne raztezam, saj imam občutek, da so moje mišice, tetive in vezi mehke, prožne. Tudi regeneracija po športu je hitrejša. Poleg tega sem tudi opazil, da se mi je izboljšala pozornost in da lažje sprejemam odločitve v vsakdanjem življenju. Moj um je jasen in v vsakem trenutku dneva sem fizično in psihično bolj prisoten, osredotočen, kot sem bil prej.
Mišo Maljkovič
Mnenje o AEQ metodi® Mišo Maljkovič
Kot zdravnik, ki je tudi fizično zelo aktiven, sem vedno veliko pozornosti namenjal preprečevanju poškodb in obvladovanju stresa. Moj prijatelj mi je priporočil, da poskusim nekatere fizične težave razrešiti z AEQ, ker je sam imel dobre izkušnje pri odpravi svojih težav. Prvi rezultati so se pokazali po nekaj mesecih redne vadbe in zdaj, leto kasneje, lahko trdim, da me je AEQ spremenila tako fizično kot psihično.
Moje fizične težave so popustile, občutek za moje telo se mi je zelo izboljšal, zdi se mi, da se lažje gibljem, bolj tekoče. Tudi moja telesna drža je boljša in na splošno se mi zdi, da je moje telo precej lažje. Pred šprtno aktivnostjo se več ne raztezam, saj imam občutek, da so moje mišice, tetive in vezi mehke, prožne. Tudi regeneracija po športu je hitrejša. Poleg tega sem tudi opazil, da se mi je izboljšala pozornost in da lažje sprejemam odločitve v vsakdanjem življenju. Moj um je jasen in v vsakem trenutku dneva sem fizično in psihično bolj prisoten, osredotočen, kot sem bil prej.
Mišo Maljkovič
Mnenje o AEQ metodi® Jure Poglajen
Mnogim zobozdravnikom diagnosticirajo Hernio disci L5-S1 zaradi položaja telesa med delom. Pred šestimi leti so jo tudi meni in sledila so leta bolečine, protibolečinskih tablet, obiskovanje najrazličnejših terapevtov, tu in tam hospitalizacija ter nenehen strah pred operacijo.
Vendar pa je to del preteklosti, saj sem vse našteto zamenjal za izvajanje vaj pri Alešu. Z njimi sem se naučil učinkovito usklajevati gibe, da z manj energije dosežem več učinka, več lahkotnosti in manj togosti. Izgubil se je jutranji občutek, da živiš v trideset let starejšem telesu.
Jure Poglajen El Dentista
Razmišljanje o AEQ metodi
Je AEQ res le metoda, s katero ponovno učinkovito vzpostavimo povezavo med možgani in mišicami ter odpravimo senzorno-motorično amnezijo? Ali morda v sebi skriva še kaj več?
Deluje tudi na nivojih, ki sicer niso tako opazni, kot je na primer spreminjanje gibalnih vzorcev. Na začetku izvajanja AEQ vaj je učinek res morda bolj opazen in občuten na fizičnem nivoju, čeprav se pri nekaterih posameznikih lahko sprožijo tudi čustvene reakcije in emocionalno čiščenje. Oživijo lahko spomini na kakšne davno potlačene oziroma pozabljene travmatične dogodke. Tako lahko ozavestimo vzroke za marsikatere bolečine in neprijetnosti.
Z meseci rednega zavestnega ponavljanja, učenja in izboljševanja gibov pa nam principi AEQ metode postopoma zlezejo pod kožo. AEQ postane naš način življenja. Prek telesnih vaj lahko dojamemo pomembne življenjske lekcije, osebnostno rastemo in se tako lažje spoprijemamo z življenjskimi izzivi.
Primerjava gibalnih vaj in vsakdanjega življenja privede do sledečih vzporednic: pri vajah krajšamo le mišice, ki so nujno potrebne za gib, gib se učimo narediti čim bolj učinkovito, s čim manj porabljene energije. Izvajamo ga počasi, z občutkom, telo vse bolj čutimo, se učimo in gibanje izboljšujemo.
Tako spoznavamo, da si v življenju nalagamo preveč stvari, tudi nepomembnih, se naučimo prepoznavati, kaj je pomembno in kaj ne in tako bolj učinkovito živimo. Naše življenje postaja lahkotnejše, postajamo bolj dojemljivi za stvari okoli nas, za soljudi in naravo. Naučimo se biti prijaznejši do sebe in prenehamo ali spremenimo pristop z dejavnostjo, ko začutimo, da nismo v redu, da se pojavijo napetosti, togost, neprijetna čustva.
Vaje delamo pozorno, s čim boljšim fokusom in to prenašamo tudi v druge aktivnosti. Vse bolj znamo biti tukaj in zdaj. Naše telo postaja vse bolj gibko, temu sledi naš um, širimo okvire razmišljanja. Pri izvajanju vaj ne tekmujemo z drugimi, zato se tudi v življenju prenehamo primerjati z drugimi ljudmi in živimo z zavedanjem jaz sem jaz in ti si ti. Spoznamo, da smo za svoje življenje odgovorni sami.
AEQ vaje omogočajo napredek na vseh nivojih bivanja.
Jasmina Rome, Zagorje ob Savi
Hčerina skolioza
Junija 2016 smo po naključju odkrili, da ima naša takrat 11-letna hči skoliozo. Pregled in rentgenski posnetek je potrdil, da gre za 22-stopinjski pomik. Takoj so nam priporočili konzervativni tretma za skoliozo – ortozo, za katero so nam obrazložili, da lahko v najboljšem primeru, če jo bo hči nosila najmanj 12 ur na dan, samo zaustavi nadaljnje krivljenje hrbtenice, da pa ne obstaja nobena metoda, s katero bi se skolioza lahko popravila. Čeprav sem bila že od vsega začetka skeptična glede te metode, smo dali narediti ortozo, vendar pa smo poleg tega tudi razmišljali o drugih načinih reševanja težav skolioze, kjer ne bi bilo potrebno uporabljati, kot pravi naša hči, »srednjeveških mučilnih naprav«. Za AEQ metodo in Aleša sem slišala od prijateljice, ki je z njegovo pomočjo reševala nekatere svoje zdravstvene težave in je tudi sama končala izobraževanje AEQ metode. Na njeno prigovarjanje sem kontaktirala Aleša in po spletu srečnih naključij kmalu dobila termin. Samo srečanje je bilo prijetna mešanica pogovora in vaj in po tem sva s hčerko, opogumljeni krenili na avanturo z metodo.
Čeprav zahtevajo vaje precejšen mentalni napor zaradi osredotočanja na gibe, moji hčeri to ni povzročalo težav. Naslednje tri tedne je vztrajno izvajala vaje vsako jutro in zvečer, nato pa je sledilo novo srečanje z Alešem. Na žalost njene skolioze nismo slikali pred prvim tretmajem in tako nimamo »dokaza« o neverjetnem izboljšanju stanja, razlika je bila očitna, vidna že od daleč, tako v hčerini drži telesa kot tudi v sami ukrivljenosti hrbtenice. Nadaljnja srečanja so bila enak preplet novih informacij, utrjevanja že naučenega in dobrega razpoloženja. Z vsakim srečanjem je bila skolioza vidno manjša in je sedaj, 4 mesece in pol po prvem tretmaju, skoraj neopazna. Hči je bila nekaj tednov nazaj na šolskem sistematskem pregledu in zdravnica je komentirala, da je njena hrbtenica »super«.
AEQ metoda je imela velik vpliv na življenje naše hčerke, ne samo v smislu izravnavanja njene hrbtenice. Najbolj očitna sprememba je urejenost njene sobe. Sicer je na splošno zelo urejena oseba in je skrbela, da je bila njena soba urejena, vendar je za to potrebovala precej časa in truda. Kmalu po začetku vadbe pa je sobo urejala z lahkoto in skoraj brez napora. Prav tako sva obe opazili, da si lažje organizira šolske obveznosti. Pred AEQ gibi ji je velika količina obveznosti predstavljala ogromen pritisk in takrat se sploh ni bila zmožna zorganizirati, da bi jih lahko vse opravila. Sedaj ji je to neprimerljivo lažje; še vedno se dogaja, da je pod stresom, vendar se skoraj takoj in brez težav izvleče iz stresne situacije in opravi, karkoli je potrebno. Imam občutek, da je na splošno bolj srečna, bolj zadovoljna in nekako bolj urejena, odkar vadi AEQ gibe.
Mimi Konig Barušić
Diagnoza: sum na ankilozirajoči spondilitis
»Z bolečinami v hrbtu se srečujem že dlje časa. Danes ugotavljam, da mi jih je uspevalo čedalje bolj utišati, potisniti v ozadje. AEQ metoda® pa razkrije, da tak način pomeni tudi preslišati sebe.
Bolečine so prihajale v različnih časovnih intervalih, nato pa spet izginile. Veliko sem se ukvarjal s športom in telo je bilo močno, vendar so bile prav najpomembnejše mišice zelo šibke, ker sem k športu pristopal na napačen način.
Pred dvema letoma so bolečine postale neznosne. Pojavljale so se predvsem ponoči (v križnem in prsnem delu), čez dan se je še nekako dalo zdržati. Osebni zdravnik me je napotil na rentgen, pregled krvi in MRI. Pregled krvi je pokazal pozitiven HLA-B27, MRI pa potrdila sum na ankilozirajoči spondilitis. Besedo, ki si jo težko zapomniš, še težje pa izgovoriš. Na spletu sem o tem našel veliko zapisov, manj pa, kako se z boleznijo uspešno spopasti. Klasična medicina pristopa s protivnetnimi in protibolečinskimi tabletami, ki pa dražijo želodec.
Bolezen se začne z okorelostjo spodnjega dela hrbta, nadaljuje pa v zakostenevanje hrbtenice. Bolezni klasična medicina trenutno ne zna ozdraviti, s tableti pa lahko upočasnjujejo napredovanje in lajšajo simptome. Osebni zdravnik me je podprl pri iskanju alternativnih načinov, me pa opozoril, da so samoplačniški.
Z AEQ metodo® sem se prvič srečal pred dvema letoma. Aleš ob prvem obisku ni kaj dosti prognoziral. To mi je všeč, ker verjamem, da se vse da, če se hoče in na ta način klientu dopusti izbrati, kar si zares želi. In tako sva začela z učenjem, kakor ta način imenujejo učitelji AEQ. Skozi dveletno učenje se je dogajalo marsikaj. So obdobja, ko napreduješ, se sprašuješ, če se izplača, in obdobja, ko se ne premakneš nikamor. Poleg dela na telesu se učiš še potrpežljivosti, discipline, vztrajnosti in spoznavaš, da je tudi v življenju tako. Zaznal sem, da je moj glavni problem v predelu medenice. Gibljivost medeničnega dela sem kompenziral z drugimi predeli, kar pojasnjuje bolečine v teh drugih predelih hrbtenice. Lahko bi rekel, da so mišice v določenem trenutku otrpnile in si nato zapomnile, da je tako pravilno in boljše. Z zavestnim učenjem ozavestiš situacijo in z drobnimi premiki postavljaš nove kriterije. Z ozaveščanjem telesnega dela ozaveščaš tudi duhovni del.
Danes rečem, da se učim na novo hoditi, smučati, drugače hoditi v hribe. Moči in energije je več, ker mišice uporabljam pravilneje, bolj sproščene so, zato je njihovo delo optimalnejše. Skozi učenje AEQ metode® spoznavaš svoje telo in prek njega tudi sam sebe. Vse bolj ti postaja jasno, kako bi mišice morale delovati in zakaj se mora pri določenem gibu določena mišica podaljšati, druga pa skrajšati. Sebe začneš drugače presojati tudi na drugih področjih.
Boli me vse manj, ali pa sploh ne, v izvidu MRI se besedna zveza ankilozirajoči spondilitis ne pojavlja več. Ne trdim, da je AEQ edina metoda za zdravljenje spondilitisa, vendar če bo samo ena oseba s tovrstnimi težavami prebrala ta članek, se na podlagi tega odločila za metodo AEQ in si težave ozdravila, bom srečen tudi zanjo.
Andrej Udovč, Kranj
Dušica Gabrijel
Ko sem prvič prebrala Aleševo knjigo “Lahkotno iz kroničnih bolečin”, sem le delno razumela pomen AEQ somatskih vaj.
Že več let sem imela težave s hrbtenico, fizioterapija in občasne vaje ob akutnih bolečinah so imele le kratkotrajen učinek, prav tako obiski pri kiropraktiku niso prinesli dolgoročnega učinka oziroma konec bolečin. Sedeče delo v službi in tudi premalo gibanja je prineslo slabšanje stanja. Leta škodljivih navad, preveč sedenja, premalo gibanja, tempa življenj in hitenja povzročijo, da postane telo zakrčeno in trdo. Na delavnici sem zelo pozorno poslušala Aleša, kako je predstavil vaje in povedal, da se na ta način lahko odpravi senzorno-motorična amnezija, razložil je pomen stanja optimalne sinergije in zavestnega občutka in nadzora. Že po prvih vajah sem začutila razliko. Vendar sem šele kasneje na individualnih terapijah razumela pomen AEQ klinične somatike.
Vsakodnevne vaje doma, v povezavi z vsemi informacijami, ki mi jih je podal Aleš, podkrepljene s pogovorom o pretklih dogodkih, so mi dale veliko odgovorov. Bolečina pokaže, kaj ni dobro početi, skozi vaje AEQ somatike se vedno bolj razume in spreminja ter odpravlja vzrok za bolečino. To pa se doseže z vedno več znanja in občutka, kaj je zakrčeno in kako se ta zakrčenost spremeni tam, kjer dejansko je.
Pri vajah se pozorno osredotočam na gibe in od začetka sem najprej namenoma šla do rahle bolečine, da sem sploh začutila mišice. Z umom je potrebno povezati gib z mišico, da je učinek. Sedaj takoj opazim, če kaj naredim prehitro ali s premalo pozornosti, zavestno opazujem in hkrati spremljam občutke, ki se pojavijo. Bolj ko so nežni in zavestni gibi, bolj je prijeten občutek v telesu. Pri raziskovanju sem iskala prav te občutke in ravno s tem postanejo vaje igra; mehka, sproščena igra s svojim telesom. Vsa ta širina sprememb, ki jo vedno bolj razumem in s tem nadziram, dvigne kvaliteto življenja in na več področjih čedalje več ravnovesja. Ko se začneš bolj sprejemati, je vedno bolj dostopno spreminjanje. Zavestno iščeš nežnejši in bolj poln občutkov način izboljševanja, kombiniraš občutke, ki jih dobiš iz telesa, z zavedanjem kaj želiš. Pomembna je zavestna komunikacija na vseh področjih.
Že dalj časa delam na sebi in na tem, da sem zavestna sedanjega trenutka, kaj in kako vidim ter razumem okolico, kako se odzivam, sedaj po AEQ klinični somatiki pa je to zavedanje še močnejše, podkrepljeno z močnimi občutki v telesu.
Najprej sem to zavedanje opazovala bolj z umom, v glavi, sedaj pa je um čedalje bolj povezan s telesom. Zaradi vaj in drugačnega občutka prihaja do sprememb v gibljivosti medenice, telo je mehkejše in bolj sproščeno. Povezanost medeničnega dna z zavestnim delom uma je zelo pomembna. Pozorna sem pri hoji, gibanju medenice skladno z rameni, hoja je bolj sproščena. Z vajami je prišlo tudi do močnejših reakcij, iz notranjosti so prišli strahovi, spomini, potlačena čustva, ozavestila sem nekaj stvari, na katere sem že pozabila ali pa jim nisem pripisovala velikega pomena.
Delam na tem, da sem v svojem centru, umirjena, da se osredotočam nase, na svoje občutke, odzive, na komunikacijo, na odnos do vsega. Veliko učenja in dvig kvalitete na podlagi izkušenj in modrosti. Vsi občutki v telesu, kroženje te prijetne energije in vse spremembe, ki sem jih začutila v telesu, so posledica povečanega zavedanja mišic in telesa ter skladno s tem večje sposobnosti daljšanja in krajšanja mišic ter sprostitve.
Pri vajah delam gibe še bolj počasi, igrivo in na način, da čutim lepe vibracije v telesu in se zavestno osredotočam na to, da iščem prijetne občutke. Zanimiv je občutek pri vajah, ko dejansko vidiš in čutiš sebe, da zavestno delaš te gibe, hkrati pa čutiš občutek. Pomembno je, da vaje delaš nežno in počasi in znotraj nebolečega obsega. Aleš pravi, da je to je pravilen napredek čutenja in s tem sprememb v čustvenih, gibalnih in vedenjskih vzorcih, kajti na osnovi občutkov in bolečine spreminjamo delovanje zavesti in s tem prihodnosti. Bolj se zavestno odzivam v različnih situacijah, hitro vidim realno sliko, začnem iskati rešitve problemov oziroma odzivanja v odnostih. Začutim sebe in svoj odziv, hitro prepoznam tudi obnašanje drugih in se ustavim, poskušam razumeti in se ne vpletam v druge oziroma v to, kar zame ni pomembno.
Aleš uči, da bolj ko čutimo svoje telo in znamo povezati um in telo, bolj vemo, kdo smo in kako smo. Samo tako vemo, kaj hočemo in kako to dosežemo. Bolj znamo usmeriti energijo v lažje doseganje ciljev, izpolnitev želja in zadovoljitev potreb. Drugače dojemamo situacije, posledično drugače odreagiramo. Ta način ti da možnost sprememb, ki temeljijo na tem, da vidiš širše in dejansko razumeš, kaj se dogaja. Ko pa je podkrepljeno z občutki, je pa zavedanje še bolj jasno. Razvija se občutenje lastnega telesa, to pa vodi v ravnovesje in več zdravja.
V procesu izvajanja vaj se sproščajo tudi čustvene blokade, to se je začelo najbolj močno dogajati po aktivaciji psoas mišic, ki se jim reče tudi “mišica duše”, od njih je odvisno ne le naše fizično, temveč tudi psihično počutje. Pri njihovem sproščanju namreč sprostimo fizične in čustvene travme. Skrčene mišice pošiljajo telesu signale, da je v nevarnosti. Aleš mi je na preprost in zelo učinkovit način podal informacije, da sem razumela, kaj in zakaj se mi določene rakcije v telesu sploh dogajajo.Tekom terapij mi je predlagal tudi nekaj knjig, v katerih sem dobila še večjo širino in razumevanje. Mišico psoas dejansko sprostimo šele, ko spremenimo odnos do sebe in tako nežnost in občutenost na vseh nivojih dodajamo v vsak dan.
Potlačena čustva se skozi tako spremembo do sebe in spremembo mišljenja o sebi in preteklosti sproščajo, jok pa je ena od oblik, kako zatrta in potlačena čustva sprostiti iz sebe. Nujno pa je, da zavestno razumeš, kaj se dogaja, da se ne zakleneš nazaj vase, ker potem nima dolgoročnega učinka. Sedaj se bolj zavedam telesa, mišic, hoje, pozorna sem na držo, telo je bolj mehko in sproščeno. Še vedno sem v procesu sprememb, vendar imam sedaj veliko informacij in vem, da je to prava stvar zame, bolečin skorajda ni več.
Hvala ti, Aleš za vse naučeno in da si mi pomagal pri vseh fizičnih in psihičnih spemembah. Jaz bi temu rekla prava psihosomatska terapija. Še veliko dela me čaka, ampak počasi, z zavestnimi gibi se daleč pride. To ni delo, ampak igra gibov, brez naprezanja, z lepimi občutki do zdravja in lahkotnega gibanja.
Dušica Gabrijel
Snežana Radojičič
Če je življenje v nečem pravično, je to pri poravnavi računov za naš odnos, ki ga imamo do sebe, do svojega telesa kot tudi psihe. Vse, kar zanemarimo pri skrbi za telo in psiho z izgovorom, da ni pomembno, da nimamo časa za to – v naivnem prepričanju, da jo bomo odnesli nekaznovano – vse to nas sčasoma dohiti. Starejši ljudje bi rekli: za vse pride čas plačila, in to z obrestmi. Prej ali slej nam življenje izstavi do centa natančen račun.
Skoliozo so mi diagnosticirali pri trinajstih letih. Poslali so me na elektroterapije, potem pa sem izvajala vaje s fizioterapevtom. Elektroterapijo sem nekako prenašala, pri vajah pa sem odnehala že po drugi ali tretji terapiji. Ni mi bilo všeč, da se moram toliko naprezati in truditi, a svarila odraslih, da bom pri petdesetih imela velike težave, se me niso dotaknila. Kdo pa pri trinajstih razmišlja, kaj ga čaka pri petdesetih, ki je tako ali tako obdobje, ko se vsi umirijo.
Naslednja desetletja do ‘dobe, ko se vsi umirijo’, sem imela pretežno sedeče življenje z vmesnimi obdobji večje fizične aktivnosti (rekreativno kolesarjenje, planinarjenje, aerobika v dvorani). Nikoli me ni nič bolelo, samo včasih me je hrbet v ledvenem predelu z nejasnim neprijetnim občutkom opozarjal, da nekaj ni v redu. Vendar pa so skoraj vsi okoli mene imeli take ali še hujše težave: enostavno so se nekega jutra prebudili zakrčeni, polpokretni ali celo nepokretni. Verjela sem, da mora z leti priti tudi do takih težav. Prav tako sem verjela, da imam verjetno dobre predispozicije za take težave, kar me ni nikoli preveč motilo, saj je toliko ljudi okoli mene, celo precej mlajših, imelo težke in kronične težave. Ko sem bila stara nekaj čez štirideset sem se podala s kolesom okoli sveta. Že od samega začetka sem imela bolečine v desni roki. Včasih mi je roka otrpnila čez noč in sem zjutraj potrebovala tudi več kot pol ure razgibavanja, da sem jo ponovno vrnila v življenje. Mislila sem, da je težava v položaju na kolesu, vendar pa bolečina in zakrčenost nista popustili niti po neštetih spremembah položaja sedeža in balance. Sprijaznila sem se s tem, da je to pač ‘cena, ki jo plačujem, da sem lahko svoboden kolesarski nomad’.
Tudi hrbet je dajal signale, da nekaj ni v redu, a ne tako jasne in ne tako boleče. Težko sem dlje časa sedela na tleh brez naslona, občasno sem imela težave tudi pri vstajanju iz šotora. Jezilo me je, da se moj hrbet obnaša kot hrbet starih ljudi(medtem sem seveda ugotovila, da petdeseta niso niti približno leta za umiranje), kajti imela sem dovolj moči in energije, da prečkam Himalajo z natovorjenim kolesom. Zato sem te signale ignorirala. Ignorirala sem tudi zakrčenost v ledvenem predelu, ki sem jo občasno začutila po vožnji. In tudi to, da včasih nisem mogla niti na drugo stran kolesa, da sedem nanj. Potem pa sem se nekega jutra, in to – kakšna ironija! – ravno na pragu petdesete, prebudila z zakrčenim, bolnim hrbtom. To je bilo tekom moje ture na Pamirju, ki velja za sveti gral kolesarjev. Namesto osvajanja svetega grala, ki je bil že dolgo moj sanjski cilj, sem končala v bolnici n magnetni resonanci. Rezultati so pokazali, da imam hernijo diska.
Na ime Aleša Ernsta sem naletela po naključju, ko sem po internetu iskala rezultate za besedni zvezi ‘hernija diska in vožnja kolesa’. Najbolj me je skrbelo, kaj me čaka v prihodnosti, kakšna je napoved glede potovanj s kolesom in nomadskega načina življenja, v kar se je medtem spremenila moja avantura kolesarjenja okoli sveta. Vsevedno Google mi je predlagal stran s forumom, kjer je Aleš nekoliko let prej polemiziral o senzorno-motorni amneziji, klinični somatiki in neki metodi, ki jo je razvil sam in poimenoval AEQ. Meni je bil to popolnoma neznan teritorij in nikoli mu ne bi posvetila večjo pozornost, če ne bi bili izpostavljeni dve dejstvi: da je Aleš bivši kolesar in da njegova metoda daje neverjetne rezultate. Mnenja ljudi na forumih se ne da poneveriti in mnenja ljudi, ki so bili pri Alešu na terapijah, pričajo skoraj o čudežih.
Temeljito sem prebrala vse, kar mi je uspelo najti, obiskala sem tudi spletno stran AEQ in kontaktirala Aleša prek FB. Poslala sem mu svojo diagnozo skupaj z vprašanjem, za kako resno stvar gre in ali mi lahko pomaga. Dobila sem jedrnato, razumljivo in logično razlago o vzrokih za moje stanje in dve vaji za začetek. Navodila za ti dve vaji so bila daljša od vseh predhodnih razlag. Poleg tega pa je bilo tudi jasno napisano, da se klinična somatika, še posebej AEQ metoda, poučuje izključno v živo, ker je pri tej metodi skoraj vse pomembnejše kot samo mehansko ponavljanje gibov. Vendar pa sem jaz obtičala v osrednji Aziji, kjer so zdravniki v glavnem obtičali v dobi ‘vračev’ (kot se v ruščini imenuje zdravnik), z bolečinami, ki so mi komaj dopuščale dvajset korakov od hostla do trgovine. Se mi zdi, da se je Aleš zaradi tega odločil, da mi vseeno poskuša pomagati na daljavo.
Prvo, kar sem takoj razumela je, da AEQ metoda vključuje učenje o mehanizmih, ki nam omogočajo gibanje in življenje (preživetje) ter se odvijajo na relaciji možgani – živčno-mišični sistem. Dejstvo, da si tudi naše telo zapomni vse, ne samo fizične, temveč tudi čustvene strese, je bilo za nekoga, ki se je vse svoje življenje ukvarjal skoraj izključno samo z duhovnimi samospoznanji, veliko odkritje. Ko se vam pred očmi utrne tako očitna resnica, da se vprašate, kako je to mogoče, da tega niste videli in vedeli že prej.
Moja perspektiva se je naenkrat spremenila. Bilo je kot napoved, kaj je mogoče doseči, ko sem za nekaj trenutkov (s)hodila, kot da je prvič v življenju, oziroma kot sem to počela že davno nazaj, ko sem se učila hoditi. Občutila sem svoje gibe in se jih tekom izvajanja zavedala. Veselo in lahkotno, kot se verjetno hodi po oblakih. No, bilo je samo za kratek čas. Potrebno bo še veliko predanega dela, učenja in vaj, da bom to trajno obvladala.
A zdaj mi je bila ta pot jasna. Vedela sem, da sem našla pravo stvar.
Bolečina ni dobra. Bolečina se ne pojavi za to, da bi jo mi premagovali, šli prek nje kot z buldožerjem. Bolečina je opozorilo sistema, da delamo nekaj narobe in da sistem ne zmore več prenašati tega pritiska. Bolečina je predstavnik entropije, in če je ne uslišimo, vodi do izčrpanosti in poškodb.
Pri fizični ali čustveni bolečini se naše mišice zakrčijo in tonusi sistema se dvignejo, da lahko zdržimo pritisk. To je obrambna reakcija organizma. Vendar pa ko je nevarnost mimo, se morajo mišice sprostiti, in če se to ne zgodi, gibi obtičijo v refleksu travme in se sčasoma avtomatizirajo zaradi senzorno-motorne amnezije.
Potrebno je spremeniti odnos na relaciji um-podzavest-telo. Kajti fizika vedno premaga um.
S počasnim izvajanjem lahkih, enostavnih gibov, kot v upočasnjenem filmu, si lahko povrnemo občutek in nadzor nad mišicami, da vemo, kdaj jih je potrebno podaljšati (raztezanje) in kdaj skrajšati (sprostiti). Na tak način reprogramiramo možgane, ki začnejo v naše mišice ponovno pošiljati naše zavestne ukaze. …
AEQ metoda nas med drugim uči tudi to.
Noben čudež se ni zgodil čez noč. Vaje sem delala vsak dan. Vedno znova, prav tako sem brala razlage teh vaj, raziskovala klinično somatiko po internetu, a največ pozornosti sem namenila poslušanju svojega telesa. Stanje se je ne samo dnevno spreminjalo, tudi tekom istega dne. Začutila sem napredek, potem pa se je bolečina ponovno pojavila.
Aleš je z neskončno veliko potrpljenja, vedno mirno in pozorno, spremljal moje stanje skozi te svojevrstne dopisne terapije. Nekaj časa sem nezavedno imela distanco do njegove metode, namreč na mojih potovanjih sem srečala veliko tako imenovanih učiteljev, ki sem jih hitro spregledala. Ampak Aleš ni bil eden od njih. Z vsako novo razlago, novim odgovorom an moje vprašanje, se je razkrivalo veliko znanja in popolno obvladovanje teme, ki jo poučuje. Izkazalo se je tudi to, da je moj učitelj zelo pametna oseba, ki je premlel veliko pomembnih življenjskih resnic. In zato mu popolnoma zaupam.
Postopoma se mi je stanje izboljševalo. Po nekaj več kot mesecu dni sem že lahko prehodila dvajset kilometrov brez večjih težav. Hoja mi je še najbolj ustrezala, kar se mi je v bistvu zdelo kot paradoks, saj desetletja nazaj nisem mogla pešačiti dlje časa zaradi napetega občutka v spodnjem delu hrbta. AEQ nas uči, da je hoja naravni način gibanja. V zelo kratkem času po poškodbi mi je uspelo prehoditi tolikšno razdaljo, kar je neizpodbiten dokaz, da vaje pomagajo mojemu telesu, kot mi razumevanje, kaj se dogaja z mojim telesom, pomaga razumeti sebe in svet.
Zdaj jasno razumem, da je bila zaradi padca s kolesa pred desetimi leti moja celotna desna stran v refleksu travme. Takrat sem zaradi padca pristala v bolnišnici, kjer so mi operirali levi komolec. In razumem, zakaj mi je zaradi tega otrpnila desna roka. Razumem, kako so številne travme od otroštva naprej izzivale vse večjo napetost in povzročale entropijo v središču mojega telesa, najprej s skoliozo in potem s hernijo diska. Jaz sem tista, ki lahko omili posledice že nastale škode in tudi prepreči nove. Aleš mi je ‘samo’ pomagal, da dojamem način, kako se to naredi, in da ga čim bolj obvladam.
Po treh mesecih, ko se je moje stanje že zelo popravilo, sem si upala iti na precej zahteven treking. Morala bi nositi več kot deset kilogramov težak nahrbtnik in se vzpenjati po tisočerih stopnicah in prepešačiti kilometre spolzkih viaduktov nad brezni. Spraševala sem se, če bom zdržala ali pa me bodo bolečine in napetost v hrbtu prisilili k predaji.
In potem se zgodilo naslednje: telo je samo začelo hoditi na najbolj ekonomičen in brezbolečinski način, varčevalo je z energijo in bilo previdno, hkrati pa ohranjalo gibe neverjetno mehke. Zdaj se mi je bilo lažje vzpenjati po ozkih spolzkih stopnicah z vsem tovorom vred, kot pa prej hoditi po varni ravni površini. Vedela sem, da sem uspela – moje telo se je naučilo.
Ampak še ni končano. Dogovorila sem se za aktivno terapijo pri Alešu čez nekaj mesecev. Če mu je uspelo, da me vse to nauči prek interneta (kar se, pravi Aleš, v somatskih krogih smatra za nemogoče), potem sem prepričana, da bom lahko kmalu po terapijah (kar bom tam izvedela in se naučila) spet kolesarila. In da bo konec mojega kolesarskega potovanja okoli sveta zvenel nekako tako: „In tako je srečno in brez bolečin vrtela pedala do konca življenja, zahvaljujoč AEQ vajam, ki so postale njen sveti gral“.
Aleš, moj globoki priklon in najlepša hvala.
Snezana Radojicic, Sanqingshi,Kitajska
Pomoč pri skoliozi
Do Aleša me je pripeljala moja stara znanka, bolečina v vratnem predelu hrbtenice. Vedela sem, da je posledica skolioze, a ker so me že v mladosti zdravniki poučili, da je skolioza neozdravljiva bolezen, sem se z njo nekako sprijaznila. Vse dokler niso bolečine postale dobesedno neznosne. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem v solzah zavoljo bolečin pisala Marjanu Ogorevcu in ga prosila, če mi lahko priporoči kakšnega dobrega kiropraktika. Bil je kratek in jedrnat: »Vesna, mislim, da bi bila zate AEQ metoda®, ki jo izvaja Aleš Ernst.« Od tega je devet mesecev in danes vem, da je bil to najboljši nasvet, ki sem ga kdaj koli dobila v svojem 44-letnem življenju. Kajti od takrat se mi je življenje postavilo na glavo. Pravzaprav pa se mi je pričelo postavljati na noge, saj je bilo skoraj od mojega rojstva postavljeno na glavo. Najhuje pa je to, da se tega sploh zavedala nisem. Živela sem v prepričanju, da je moja skolioza dedna bolezen, ki z mojim načinom čustvovanja, razmišljanja in delovanja nima prav veliko. Menda se je moja hrbtenica v mladosti zaradi dednega faktorja, hitre rasti in nošenja težke šolske torbe ukrivila. Fizioterapevti so mi rekli še, naj bom športno aktivna, če pa bodo bolečine prehude, ni greh tu in tam poseči pa kakšnih analgetikih. O povezavi s čustvi ali bognedaj travmami pa nikoli niti besede.
Zato sem bila toliko bolj presenečena, ko mi je tovrstno povezavo med travmo, umom, mišicami in kostmi predstavil Aleš. Z zanimanjem sem vpijala vsako njegovo besedo in pred mano se je začel odpirati nov svet. Najboljše pri njegovi razlagi pa mi je bilo to, da je lahko prav vsako trditev z igrivo lahkoto, ki je tako zelo značilna za njegovo retoriko, tudi dokazal. Nobene mistike, nobenega tipanja v megli; pri Alešu ima vsak zakaj svoj zato. Če se odločiš, da boš zlagal sestavljanko po tehniki njegove AEQ metode®, si lahko siguren, da te nekje čakajo prav vsi manjkajoči koščki. Od tebe pa je odvisno, ali boš posegel po njih. In že po nekaj obiskih pri njemu se mi je pričelo svetlikati, kako zelo je moja življenjska sestavljanka raztreščena; koščki povsod, samo ne tam, kamor sodijo. Skozi pogovore sem začenjala spoznavati celotno sliko, ki mi je bila do takrat skrita. Nanjo me je opozarjala edino bolečina.
Postajalo mi je jasno, kaj se je dogajalo v otroštvu, da je pripeljalo do skolioze in kakšne mehanizme sem razvila, da sem lahko ohranjala stanje, v katerem sem bila. Začela sem razumevati vse bolj ali manj boleče situacije, v katerih sem se znašla skozi leta in odnose, v katere sem se zapletla. Zaradi aktivnih terapij in vsakodnevnega izvajanja AEQ vaj® so se moje dolga desetletja zaklenjene mišice, za katere zdaj vem, da jih je doletela mišična amnezija, pričele počasi »odklepati«. Z odklepanjem mišic pa so se pričela sproščati tudi moja potisnjena čustva. V praksi je to pomenilo jok, jok in še enkrat jok. Ker sem se že preden sem poznala Aleša aktivno ukvarjala z alternativnimi metodami, me jok ni prestrašil. Bil je dobrodošel, še toliko bolj pa zato, ker je bil pod Aleševim vodstvom vedno »varen«. Za razliko od prej, sem tokrat razumela vsako solzo, razumela sem, kaj jo je sprožilo in zakaj. To se mi zdi neznansko pomembno, saj daje občutek, da imaš vajeti v rokah. In ravno slednje sem doslej najbolj pogrešala pri metodah alternativne medicine – iti v globine lastnih senc in biti hkrati trdno v sedlu; imeti pred seboj jasen cilj in hkrati imeti vse potrebno znanje in razumevanje, kako do cilja priti.
Ni bilo vedno lahko premagati odpor, ki se je pojavljal vsakič, ko sem se odločila misliti, čutiti in delovati izven starih vzorcev. Ni bilo lahko, saj se mi je marsikdaj zdelo lažje pogledati proč kot se zazreti v lastno temo. A čeprav je bilo težko, je bilo po svoje spontano in neizogibno. Kajti po nekaj mesecih izvajanja vaj sem pričela čutiti lastno telo, posledično pa sem pričela čutiti svoje prave potrebe in želje. Previdno in počasi sem pričela odlagati maske. Najprej sama pred sabo, potem še pred drugimi. Bolj kot sem urejala svoj čustveni in miselni svet, bolj se je hkrati z njim urejalo moje zunanje življenje. Nekateri ljudje so se odmaknili, druge sem odmaknila sama. Kopico obveznosti sem opustila, saj sem spoznala, da me nikoli niso v resnici radostile. Radost pa je postala moja pomembna znanka in upam, da bova nekoč najboljši prijateljici. A zdaj vem, da se ne gre zanašati ne na zvezde ne na karmo, usodo ali srečo. Kam bom usmerjala svojo pozornost, čas in energijo, tam bodo sadovi, slednji pa bodo premo sorazmerni s količino vloženega.
Če se ozrem nazaj, zdaj vidim, da me izvajanje AEQ vaj® pravzaprav uči nečesa veliko večjega in pomembnejšega, uči me – izvajanja življenja. Tako kot sem pozorna na gib, sem pozorna na vse, kar počnem. In to počnem z zavedanjem in z občutkom, s pravo mero, brez naglice in nikoli na silo. Naučila sem se, kako zelo zna biti življenje lepše in lažje, če znaš poiskati ravnotežje in ostati v njem. Naučila sem se razmisliti preden delujem, pretehtati preden se odločim. Končno sem se naučila brez slabe vesti odložiti bremena, ki sem si jih vsa desetletja nalagala in vse težje nosila. Najbolj od vsega pa sem se naučila prisluhniti svojemu telesu, ki vedno govori. Ko me zdaj – sicer zelo redko a vendarle, z bolečino opozori, še kako razumem, kaj mi želi povedati. Ker razumem, lahko zadevo sprejmem in potem tudi spremenim.
Aleš, neizmerno sem ti hvaležna, da si mi pokazal, kako s AEQ vajami® urediti svoje svetove: čustveni, miselni in fizični. Zdaj vem, da le ko so vsi trije urejeni, lahko govorimo o pravi svobodi.
Vesna Žist, Napoli, Italija
AEQ metoda, učenje samonadzora
Metoda AEQ ponudi postopek, ki spreminja pogled na lastno telo, način razmišljanja, videnja in čutenja. Spoznavanje lastnega telesa, čutenje le tega in zavesten nadzor nad njim je nekaj izjemnega. Ko si pripravljen videti sebe, si pripravljen na učenje. Sama menim, da ni lepšega odkritja, kot je dojeti, da smo sposobni učiti se in znanje dopolnjevati. Ob tem se začnejo dogajati majhne, toda občutne spremembe, recimo lahkotnejše gibanje in opravljanje vsakodnevnih opravil, boljša organiziranost in sposobnost odločanja, spreminjanje vzorcev, ki smo jih prejeli iz otroštva in skozi življenje samo. AEQ posamezniku omogoča možnost sprememb, ki si jih želi v odnosu do sebe in do drugih.
AEQ je orodje, s katerim vplivamo na mentalni nivo. Pomaga odkrivati potlačena čustva, ki lahko nenadoma izbruhnejo in nanje nismo pripravljeni, poleg tega posredno povzročajo različna obolenja. Zaradi določenega dogodka ali skupka le teh začnemo najprej zavedno, nato pa nezavedno tlačiti lastna občutenja. Vse se začne odražati postopoma. Akutne bolezni se lahko razvijajo v kronične in če sami ne začenjamo sprejemati oziroma spustiti lastnih občutenj, se to razvija v anksioznosti, napade panike, hujše tesnobe, depresijo, panične motnje in podobno. Seveda je to moje spoznanje laično. S tem zapisom sem želela opozoriti na to, da je AEQ odlična preventivna dejavnost, ki lahko prepreči marsikatero mentalno bolezen ali pa jo začne postopoma razkrivati. Z njeno pomočjo jo zaznamo in odpravimo. V nekaj letih sem preizkusila veliko načinov, tehnik in metod. AEQ je preprosta, a hkrati globoka, kompleksna ter izrazita tehnika, ki mi omogoča začutiti in odkrivati.
Janja R., študentka